Reakcionarna obdobja, kot je naše, ne le rušijo in slabijo delavski razred in izolirajo njegovo avantgardo, temveč tudi znižujejo splošno ideološko raven gibanja in vračajo politično mišljenje nazaj v faze, ki so že zdavnaj minile. V teh razmerah je naloga avantgarde predvsem ta, da se ne pusti odnesti nazaj: plavati mora proti toku. Če ji neugodno razmerje sil preprečuje, da bi obdržala pridobljena politična stališča, mora ohraniti vsaj svoja ideološka stališča, saj se v njih izražajo drago plačane izkušnje preteklosti. Bedaki bodo imeli to politiko za "sektaško". V resnici je to edino sredstvo za pripravo na nov ogromen skok naprej s prihajajočo zgodovinsko plimo.
Reakcija proti marksizmu in boljševizmu
Veliki politični porazi sprožijo ponovni razmislek o vrednotah, ki se običajno odvija v dveh smereh. Po eni strani prava avantgarda, obogatena z izkušnjo poraza, z vsemi močmi brani dediščino revolucionarne misli in si na tej podlagi prizadeva vzgojiti nove kadre za prihodnji množični boj. Na drugi strani pa rutinisti, centristi in diletanti, prestrašeni zaradi poraza, delajo vse, da bi uničili avtoriteto revolucionarne tradicije, in se v iskanju "novega sveta" vračajo nazaj.
Navedli bi lahko številne primere ideološke reakcije, ki je najpogosteje v obliki prostracije. Vsa literatura druge in tretje internacionale, pa tudi njunih satelitov od London Bureau (1), je v glavnem sestavljena iz takšnih primerov. Nobenega predloga marksistične analize. Niti enega samega resnega poskusa razlage vzrokov poraza, O prihodnosti, niti ene same sveže besede. Nič drugega kot klišeji, konformizem, laži in predvsem skrb za lastno birokratsko samoohranitev. Dovolj je zavohati deset besed kakšnega Hilferdinga ali Otta Bauerja, da spoznamo to gnilobo. Teoretikov Kominterne ni vredno niti omenjati. Znameniti Dimitrov je tako neveden in prostaški kot trgovec ob vrčku piva. Um teh ljudi je preveč len, da bi se odrekli marksizmu: oni ga prostituirajo. Vendar nas zdaj ne zanimajo oni. Obrnimo se na "inovatorje".
Nekdanji avstrijski komunist Willi Schlamm je moskovskim procesom posvetil majhno knjigo z ekspresivnim naslovom Diktatura laži. Schlamm je nadarjen novinar, ki ga zanimajo predvsem aktualne teme. Njegova kritika moskovskega procesa in razkritje psihološkega mehanizma "prostovoljnih priznanj" sta odlična. Vendar se ne omejuje le na to: želi ustvariti novo teorijo socializma, ki bi nas zavarovala pred porazi in kadrovanjem v prihodnosti. Ker pa Schlamm nikakor ni teoretik in očitno ni dobro seznanjen z zgodovino razvoja socializma, se v celoti vrača k predmarksističnemu socializmu, predvsem k njegovi nemški, to je najbolj nazadnjaški, sentimentalni in mlačni različici. Schlamm zanika dialektiko in razredni boj, da diktature proletariata sploh ne omenjamo. Problem preobrazbe družbe je zanj zreduciran na uresničitev nekaterih "večnih" moralnih resnic, ki bi jih človeštvu vcepil tudi v kapitalizmu. Poskuse Willija Schlamma, da bi rešil socializem z vpeljavo moralne essence, z veseljem in ponosom pozdravlja Kerenski v reviji Novaja Rossija (stara provincialna ruska revija, ki zdaj izhaja v Parizu); kot upravičeno ugotavlja uredništvo, je Schlamm prišel do načel pravega ruskega socializma, ki je pred časom sveto zapoved vere, upanja in dobrodelnosti zoperstavil strogosti in krutosti razrednega boja. "Nova" doktrina ruskih "socialnih revolucionarjev" v svojih "teoretičnih" izhodiščih predstavlja le vrnitev v pred-marčno (1848!) Nemčijo. Vendar bi bilo krivično, če bi od Kerenskega zahtevali bolj poglobljeno poznavanje zgodovine idej kot od Schlamma. Veliko pomembnejše je dejstvo, da je bil Kerenski, ki je solidaren s Schlammom, v času, ko je vodil vlado, pobudnik pregonov boljševikov kot agentov nemškega generalštaba: organiziral je torej iste kadrovske akcije, proti katerim Schlamm zdaj mobilizira svoje ošabne metafizične absolutnosti.
Psihološki mehanizem ideološke reakcije Schlamma in njemu podobnih sploh ni zapleten. Nekaj časa so ti ljudje sodelovali v političnem gibanju, ki je prisegalo na razredni boj in se v besedah, če že ne v mislih, zgledovalo po dialektičnem materializmu. Tako v Avstriji kot v Nemčiji se je zadeva končala s katastrofo. Schlamm na debelo ugotavlja: to je rezultat dialektike in razrednega boja! In ker je izbira razodetij omejena z zgodovinsko izkušnjo in ... z osebnim spoznanjem, naš reformator v iskanju besede pade na kup starih krp, ki jih hrabro zoperstavi ne le boljševizmu, temveč tudi marksizmu.
Na prvi pogled se zdi Schlammova znamka ideološke reakcije preveč primitivna (od Marxa ... do Kerenskega!), da bi se nad njo ustavili. Toda dejansko je zelo poučna: prav v svoji primitivnosti predstavlja skupni imenovalec vseh drugih oblik reakcije, zlasti tistih, ki se izražajo z množičnim obsojanjem boljševizma.
"Vrnitev k marksizmu"?
Marksizem je našel svoj najvišji zgodovinski izraz v boljševizmu. Pod zastavo boljševizma je bila dosežena prva zmaga proletariata in ustanovljena prva delavska država. Teh dejstev iz zgodovine ne more izbrisati nobena sila. Ker pa je oktobrska revolucija pripeljala do sedanje stopnje zmagoslavja birokracije z njenim sistemom zatiranja, ropanja in ponarejanja - "diktature laži", če uporabimo Schlammov srečni izraz -, mnogi formalistični in površni umi preidejo k povzetnemu sklepu: proti stalinizmu se ni mogoče boriti, ne da bi se odrekli boljševizmu. Schlamm, kot že vemo, gre še dlje: Bolševizem, ki se je izrodil v stalinizem, je sam zrasel iz marksizma; zato se ni mogoče boriti proti stalinizmu, medtem ko ostajamo na temeljih marksizma.
Obstajajo tudi drugi, manj dosledni, a številčnejši, ki pravijo nasprotno: "Bolševizem moramo vrniti k marksizmu." Kako? Kateremu marksizmu? Preden je marksizem "bankrotiral" v obliki boljševizma, je že razpadel v obliki socialne demokracije. Ali geslo "Nazaj k marksizmu" potemtakem pomeni preskok čez obdobja druge in tretje internacionale ... k prvi internacionali? Toda tudi ta je v svojem času propadla. Zato gre v končni analizi za vrnitev k Marxovim in Engelsovim zbranim delom. Ta zgodovinski preskok lahko opravimo, ne da bi zapustili svoj kabinet in celo ne da bi sezuli copate. Toda kako bomo od naših klasikov (Marx je umrl leta 1883, Engels leta 1895) prešli k nalogam nove dobe, če izpustimo več desetletij teoretskih in političnih bojev, med njimi boljševizem in oktobrsko revolucijo? Nihče od tistih, ki predlagajo, da se odpovemo boljševizmu kot zgodovinsko propadli težnji, ni nakazal druge poti. Vprašanje je torej zreducirano na preprost nasvet, naj preučimo Kapital. Težko nasprotujemo. Toda tudi boljševiki so študirali Kapital, in to nič kaj slabo. Vendar to ni preprečilo degeneracije sovjetske države in uprizoritve moskovskih procesov. Kaj je torej treba storiti?
Ali je boljševizem odgovoren za stalinizem?
Ali je res, da je stalinizem legitimen produkt boljševizma, kot trdijo vsi reakcionarji, kot to priznava sam Stalin, kot menjševiki, anarhisti in nekateri levi doktrinarji, ki se imajo za marksiste? "To smo vedno napovedovali," pravijo, "Oktobrska revolucija, ki se je začela s prepovedjo drugih socialističnih strank, zatiranjem anarhistov in vzpostavitvijo boljševiške diktature v sovjetih, se je lahko končala le z diktaturo birokracije. Stalin je nadaljevanje in hkrati bankrot leninizma."
Napaka v tem razmišljanju se začne v tihem enačenju boljševizma, oktobrske revolucije in Sovjetske zveze. Zgodovinski proces boja sovražnih sil se nadomesti z razvojem boljševizma v praznini. Vendar pa je boljševizem le politična tendenca, ki je tesno povezana z delavskim razredom, ni pa z njim identična. Poleg delavskega razreda pa v Sovjetski zvezi obstaja še sto milijonov kmetov, različnih narodnosti ter dediščina zatiranja, revščine in ignorance. Država, ki so jo zgradili boljševiki, ne odraža le misli in volje boljševizma, temveč tudi kulturno raven države, socialno sestavo prebivalstva, pritisk barbarske preteklosti in nič manj barbarskega svetovnega imperializma. Predstavljati proces degeneracije sovjetske države kot evolucijo čistega boljševizma pomeni zanemarjati družbeno stvarnost v imenu le enega od njenih elementov, izoliranega po čisti logiki. To osnovno napako je treba le poimenovati s pravim imenom, da bi odpravili vse njene sledi.
Vsekakor se boljševizem nikoli ni identificiral niti z oktobrsko revolucijo niti s sovjetsko državo, ki je iz nje izšla. Boljševizem se je imel za enega od dejavnikov zgodovine, njenega "zavestnega" dejavnika - zelo pomembnega, a ne odločilnega. Nikoli nismo grešili z zgodovinskim subjektivizmom. Odločilen dejavnik smo videli - na obstoječi osnovi produktivnih sil - v razrednem boju, ne le v nacionalnem, temveč tudi v mednarodnem merilu.
Ko so boljševiki popuščali kmečki težnji, zasebni lastnini, postavljali stroga pravila za članstvo v stranki, čistili stranko od tujih elementov, prepovedovali druge stranke, uvajali NEP (2), podeljevali podjetja kot koncesije ali sklepali diplomatske sporazume z imperialističnimi vladami, so deloma sklepali iz osnovnega dejstva, ki jim je bilo teoretično jasno od začetka; da osvojitev oblasti, naj bo sama po sebi še tako pomembna, nikakor ne spremeni partije v suverenega vladarja zgodovinskega procesa.
Po prevzemu države lahko stranka vsekakor vpliva na razvoj družbe z močjo, ki ji je bila prej nedostopna, vendar se v zameno podreja desetkrat večjemu vplivu vseh drugih družbenih elementov. Z neposrednim napadom sovražnih sil jo je mogoče vreči z oblasti. Če je tempo razvoja bolj dolgotrajen, se lahko notranje izrodi, medtem ko se obdrži na oblasti. Prav te dialektike zgodovinskega procesa ne razumejo tisti sektaški logiki, ki skušajo v razpadu stalinistične birokracije najti uničujoč argument proti boljševizmu.
V bistvu ti gospodje pravijo: revolucionarna stranka, ki v sebi ne vsebuje garancije proti lastni degeneraciji, je slaba.
Po takem kriteriju je boljševizem seveda obsojen: nima talismana. Vendar je samo merilo napačno. Znanstveno razmišljanje zahteva konkretno analizo: kako in zakaj je partija degenerirala? Nihče razen boljševikov samih do zdaj ni podal takšne analize. Za to jim ni bilo treba prekiniti z boljševizmom. Nasprotno, v njegovem arzenalu so našli vse, kar so potrebovali za razlago njegove usode. Prišli so do naslednjega sklepa: stalinizem je zagotovo "zrasel" iz boljševizma, vendar ne logično, temveč dialektično; ne kot revolucionarna afirmacija, temveč kot termidorska (3) negacija. Nikakor pa ni isto.
Temeljna napoved boljševizma
Vendar boljševikom ni bilo treba čakati na moskovske procese, da bi pojasnili razloge za razpad vladajoče stranke ZSSR. Že zdavnaj so predvideli in govorili o teoretični možnosti takšnega razvoja dogodkov. Spomnimo se napovedi boljševikov, ne le na predvečer oktobrske revolucije, temveč že leta prej. Specifična razporeditev sil na nacionalnem in mednarodnem področju lahko omogoči, da proletariat najprej prevzame oblast v zaostali državi, kot je Rusija. Toda ista razporeditev sil že vnaprej dokazuje, da brez bolj ali manj hitre zmage proletariata v naprednih državah delavska vlada v Rusiji ne bo preživela. Prepuščen samemu sebi mora sovjetski režim ali propasti ali pa degenerirati. Natančneje; najprej bo degeneriral in nato propadel. Sam sem o tem pisal že večkrat, začenši z letom 1905. V moji Zgodovini ruske revolucije (dodatek k zadnjemu zvezku: Socializem v eni državi) so zbrane vse izjave boljševiških voditeljev o tem vprašanju od leta 1917 do leta 1923. Vse se glasijo: brez revolucije na Zahodu bo boljševizem likvidiran bodisi z notranjo kontrarevolucijo bodisi z zunanjim posredovanjem, bodisi s kombinacijo obojega. Lenin je vedno znova poudarjal, da birokratizacija sovjetskega režima ni bilo tehnično ali organizacijsko vprašanje, temveč potencialni začetek degeneracije delavske države.
Na enajstem partijskem kongresu marca 1922 je Lenin govoril o podpori, ki so jo v času NEP-a sovjetski Rusiji nudili nekateri buržoazni politiki, zlasti liberalni profesor Ustrialov. "Sem za podporo sovjetski oblasti v Rusiji," je dejal Ustrialov, čeprav je bil kadet, buržuj, zagovornik intervencije - "ker je ubrala pot, ki jo bo pripeljala nazaj v navadno buržoazno državo".
Lenin ima raje cinični glas sovražnika kot "sladke komunistične neumnosti". Trezno in ostro opozori stranko na nevarnost: "Odkrito moramo povedati, da so stvari, o katerih govori Ustrialov, mogoče. Zgodovina pozna vse vrste metamorfoz. Zanašanje na trdnost prepričanj, zvestobo in druge čudovite moralne lastnosti je vse prej kot resna drža v politiki. Nekaj ljudi je lahko obdarjenih z odličnimi moralnimi lastnostmi, toda o zgodovinskih vprašanjih odločajo velike množice, ki lahko, če jim peščica ne ustreza, včasih z njimi ravnajo ne preveč vljudno." Z eno besedo, partija ni edini dejavnik razvoja in v širšem zgodovinskem merilu ni odločilna.
"En narod osvaja drugega," je nadaljeval Lenin na istem kongresu, zadnjem, ki se ga je udeležil ... "To je preprosto in razumljivo vsem. Toda kaj se zgodi s kulturo teh narodov? Tu stvari niso tako preproste. Če je narod osvajalec bolj kulturen od naroda zmagovalca, prvi vsili svojo kulturo drugemu, če pa je obratno, zmagovalni narod vsili svojo kulturo osvajalcu. Ali se kaj takega ni zgodilo v glavnem mestu RSFSR? Ali je 4700 komunistov (skoraj cela vojaška divizija, in to vsi najboljši) prišlo pod vpliv tuje kulture?".
To je bilo izrečeno leta 1922 in ne prvič. A zgodovine ne ustvarja peščica ljudi, tudi "najboljših" ne; in ne samo to: ti "najboljši" se lahko degenerirajo v duhu tuje, to je buržoazne kulture. Ne le da lahko sovjetska država zapusti pot socializma, tudi boljševistična partija lahko v neugodnih zgodovinskih razmerah izgubi svoj boljševizem.
Iz jasnega razumevanja te nevarnosti je nastala leva opozicija, ki se je dokončno oblikovala leta 1923. Iz dneva v dan je zaznavala simptome degeneracije in poskušala naraščajočemu termidorju zoperstaviti zavestno voljo proletarske avantgarde. Vendar se je ta subjektivni dejavnik izkazal za nezadostnega. "Orjaške množice", ki po Leninovem mnenju odločajo o izidu boja, so se naveličale notranjega pomanjkanja in predolgega čakanja na svetovno revolucijo. Razpoloženje množic se je poslabšalo. Birokracija je prevladala. Prikrajšala je revolucionarno avantgardo, pohodila marksizem in prostituirala boljševiško stranko. Stalinizem je zmagal. V obliki leve opozicije je boljševizem prekinil s sovjetsko birokracijo in njeno Kominterno. Takšen je bil dejanski potek razvoja.
Zagotovo je stalinizem v formalnem smislu izšel iz boljševizma. Še danes se moskovska birokracija še vedno imenuje boljševistična stranka. Preprosto uporablja staro oznako boljševizma, da bi bolje zavajala množice. Zato so toliko bolj bedni tisti teoretiki, ki imajo lupino za jedro in videz za resničnost. Z identifikacijo boljševizma in stalinizma naredijo najboljšo možno uslugo termidorjem in prav s tem igrajo očitno reakcionarno vlogo.
Zaradi izločitve vseh drugih strank s političnega polja so morali antagonistični interesi in težnje različnih slojev prebivalstva v večji ali manjši meri najti svoj izraz v vladajoči stranki, Ker se je politično težišče iz proletarske avantgarde preselilo v birokracijo, je stranka spremenila tako svojo socialno strukturo kot tudi ideologijo. Zaradi burnega razvoja je v zadnjih petnajstih letih doživela veliko bolj radikalno degeneracijo kot socialna demokracija v pol stoletja. Sedanja čistka med boljševizmom in stalinizmom ne potegne zgolj krvave črte, temveč celo reko krvi. Uničenje celotne starejše generacije boljševikov, pomembnega dela srednje generacije, ki je sodelovala v državljanski vojni, in tistega dela mladine, ki je najresneje prevzel boljševiško tradicijo, kaže ne le na politično, ampak tudi na povsem fizično nekompatibilnost med boljševizmom in stalinizmom. Kako tega ni mogoče videti?
Stalinizem in "državni socializem"
Anarhisti pa skušajo v stalinizmu videti organski proizvod ne le boljševizma in marksizma, temveč "državnega socializma" na splošno. Bakuninovo patriarhalno "federacijo svobodnih komun" so pripravljeni nadomestiti s sodobno federacijo svobodnih sovjetov. Vendar pa, tako kot prej, nasprotujejo centralizirani državni oblasti. Ena od vej "državnega" marksizma, socialna demokracija, je namreč po prihodu na oblast postala odkrita zastopnica kapitalizma. Druga pa je rodila novo privilegirano kasto. Očitno je, da je vir zla v državi.
S širšega zgodovinskega vidika je v tem razmišljanju zrno resnice. Država kot aparat prisile je nedvomno vir politične in moralne okužbe. Kot so pokazale izkušnje, to velja tudi za delavsko državo. Zato lahko rečemo, da je stalinizem produkt družbenega stanja, v katerem se družba še vedno ni mogla iztrgati iz prisilnega jopiča države. Toda to stališče, ki ne prispeva ničesar k dvigu boljševizma in marksizma, označuje le splošno raven človeštva, predvsem pa - razmerje sil med proletariatom in buržoazijo. Potem ko smo se strinjali z anarhisti, da je država, celo delavska, plod razrednega barbarstva in da se bo prava človeška zgodovina začela z odpravo države, je pred nami še vedno v polni moči vprašanje: kakšni načini in metode bodo nazadnje pripeljali do odprave države?
Nedavne izkušnje pričajo, da to vsekakor niso metode anarhizma. Voditelji Španske delavske federacije CNT (4), edine pomembne anarhistične organizacije na svetu, so v odločilni uri postali buržoazni ministri. Svojo odkrito izdajo teorije anarhizma so pojasnili s pritiskom "izjemnih okoliščin". Toda ali niso voditelji nemške socialdemokracije v svojem času pripravili enakega izgovora?
Državljanska vojna seveda ni miroljubna in običajna, temveč je "izjemna okoliščina". Vendar se vsaka resna revolucionarna organizacija pripravi prav na "izjemne okoliščine". Izkušnje Španije so še enkrat pokazale, da je državo mogoče "zanikati" v brošurah, objavljenih v "običajnih okoliščinah" z dovoljenjem buržoazne države, vendar pa pogoji revolucije ne dopuščajo zanikanja države: nasprotno, zahtevajo osvojitev države.
Nimamo niti najmanjšega namena očitati anarhistom, da niso likvidirali države s preprostim potegom peresa. Revolucionarna stranka, tudi če je prevzela oblast (česar anarhistični voditelji kljub junaštvu anarhističnih delavcev niso bili sposobni), še zdaleč ni suveren vladar družbe. Še toliko bolj pa je kriva anarhistična teorija, za katero se je zdelo, da je povsem primerna za čas miru, a jo je bilo treba hitro opustiti, takoj ko so se začele "izjemne okoliščine" ... revolucije. V starih časih so bili nekateri generali - in verjetno so še zdaj -, ki so menili, da je vojna najbolj škodljiva stvar za armije. Malo boljši so tisti revolucionarji, ki se pritožujejo, da revolucija uničuje njihovo doktrino.
Marksisti se popolnoma strinjajo z anarhisti glede končnega cilja: likvidacije države. Marksisti so "državotvorni" le do te mere, da likvidacije države ne moremo doseči tako, da jo preprosto ignoriramo.
Izkušnje stalinizma ne ovržejo nauka marksizma, temveč ga z inverzijo potrdijo. Revolucionarni nauk, ki uči proletariat, da se pravilno orientira v razmerah in da iz njih dejavno pridobiva, seveda ne vsebuje samodejnega jamstva za zmago. Toda zmaga je mogoča le z uporabo tega nauka.
Poleg tega zmage ne smemo razumeti kot enkratnega dogodka. Upoštevati jo je treba v perspektivi zgodovinskega obdobja. Delavska država - na nižji ekonomski osnovi in obkrožena z imperializmom - se je spremenila v žandarmerijo stalinizma. Toda pravi boljševizem je proti žandarmeriji začel boj na življenje in smrt. Da bi se ohranil, je stalinizem zdaj prisiljen voditi neposredno državljansko vojno proti boljševizmu pod imenom "trockizem", ne le v ZSSR, temveč tudi v Španiji. Stara boljševiška stranka je mrtva, toda boljševizem povsod dviguje glavo.
Sklepati o stalinizmu iz boljševizma ali marksizma je enako kot v širšem smislu sklepati o kontrarevoluciji iz revolucije. Za liberalno-konservativno in kasneje reformistično razmišljanje je bil vedno značilen ta kliše. Zaradi razredne strukture družbe so revolucije vedno povzročale kontrarevolucije. Ali to ne pomeni, se sprašuje logik, da je v revolucionarni metodi neka notranja napaka?
Vendar niti liberalcem niti reformistom še ni uspelo izumiti bolj "ekonomične" metode. Toda če ni lahko racionalizirati živega zgodovinskega procesa, pa ni prav nič težko racionalno razložiti menjave njegovih valov in tako po čisti logiki izpeljati stalinizem iz "državnega socializma", fašizem iz marksizma, reakcijo iz revolucije, z eno besedo, antitezo iz teze. Na tem področju kot na mnogih drugih je anarhistična misel ujetnica liberalnega racionalizma. Resnično revolucionarno mišljenje ni mogoče brez dialektike.
Politični "grehi" boljševizma kot vir stalinizma
Argumenti racionalistov včasih, vsaj v svoji zunanji obliki, dobijo bolj konkreten značaj. Stalinizma ne izpeljujejo iz boljševizma kot celote, temveč iz njegovih političnih grehov (5). Boljševiki so - po mnenju Gorterja, Pannekoeka, nekaterih nemških "špartakovcev" in drugih - diktaturo proletariata nadomestili z diktaturo partije; Stalin je diktaturo partije nadomestil z diktaturo birokracije, boljševiki so uničili vse stranke razen svoje; Stalin je boljševistično partijo zadušil v interesu bonapartistične klike. Boljševiki so sklenili kompromis z buržoazijo; Stalin je postal njen zaveznik in podpornik. Boljševiki so priznali nujnost sodelovanja v starih sindikatih in buržoaznem parlamentu; Stalin se je spoprijateljil s sindikalno birokracijo in buržoazno demokracijo.
Takšne primerjave lahko delamo po mili volji. Ob vsej svoji navidezni učinkovitosti so povsem prazne.
Proletariat lahko prevzame oblast le s svojo avantgardo. Potreba po državni oblasti izhaja iz nezadostne kulturne ravni množic in njihove heterogenosti. V revolucionarni avantgardi, organizirani v stranki, se izkristalizira težnja množic po svobodi. Brez zaupanja razreda v avantgardo, brez podpore avantgarde s strani razreda ni mogoče govoriti o osvojitvi oblasti. V tem smislu sta proletarska revolucija in diktatura delo celotnega razreda, vendar le pod vodstvom avantgarde.
Sovjeti so edina organizirana oblika vezi med avantgardo in razredom. Revolucionarni vsebini lahko to obliko da le partija. To dokazujejo pozitivne izkušnje oktobrske revolucije in negativne izkušnje drugih držav (Nemčije, Avstrije, nazadnje Španije). Nihče ni niti v praksi pokazal niti poskušal na papirju artikulirano razložiti, kako lahko proletariat prevzame oblast brez političnega vodstva stranke, ki ve, kaj hoče. Dejstvo, da so sovjeti lahko politično podrejeni svojim voditeljem, ne pomeni, da smo odpravili sovjetski sistem, prav tako prevlada konservativne večine v parlamentu ne odpravi britanskega parlamentarnega sistema.
Kar zadeva prepoved drugih sovjetskih strank, ta ni izhajala iz nobene "teorije" boljševizma, ampak je bila ukrep za obrambo diktature v zaostali in opustošeni državi, ki so jo z vseh strani obdajali sovražniki. Boljševikom je bilo od vsega začetka jasno, da je ta ukrep, ki ga je pozneje dopolnila še prepoved frakcij znotraj same vladajoče stranke, pomenil ogromno nevarnost. Vendar korenina nevarnosti ni bila v doktrini ali taktiki, temveč v materialni šibkosti diktature, v težavah njenega notranjega in mednarodnega položaja. Če bi revolucija zmagala, četudi samo v Nemčiji, bi potreba po prepovedi drugih sovjetskih strank takoj odpadla.
Povsem nesporno je, da je prevlada ene same stranke služila kot pravno izhodišče za stalinistični totalitarni režim. Razlog za ta razvoj ni niti v boljševizmu niti v prepovedi drugih strank kot začasnem vojnem ukrepu, temveč v številnih porazih proletariata v Evropi in Aziji.
Enako velja za spopad z anarhizmom. V junaški dobi revolucije so boljševiki hodili z roko v roki z resnično revolucionarnimi anarhisti. Mnogi med njimi so se vključili v vrste partije. Avtor teh vrstic se je z Leninom večkrat pogovarjal o možnosti, da bi anarhistom dodelili določena ozemlja, kjer bi s soglasjem lokalnega prebivalstva izvajali svoj brezdržavni eksperiment. Toda državljanska vojna, blokada in lakota niso dopuščali takšnih načrtov.
Vstaja v Kronštatu? Vendar revolucionarna vlada upornim mornarjem seveda ni mogla "podariti" trdnjave, ki je varovala prestolnico, samo zato, ker se je reakcionarnemu kmečko-vojaškemu uporu pridružilo nekaj dvomljivih anarhistov. Konkretna zgodovinska analiza dogodkov ne dopušča niti najmanjšega prostora za legende o Kronštatu, Machnu in drugih epizodah revolucije, ki so nastale na podlagi ignorance in sentimentalnosti.
Obstaja samo dejstvo, da boljševiki niso samo prepričevali, ampak so tudi izvajali državno prisilo, pogosto v najhujši meri. Prav tako je nesporno, da je kasneje birokracija, ki je zrasla iz revolucije, monopolizirala sistem prisile v svojih rokah. Vsaka razvojna stopnja, celo tako katastrofalne stopnje, kot sta revolucija in kontrarevolucija, izhaja iz predhodne stopnje, je v njej ukoreninjena in prenaša nekatere njene značilnosti. Liberalci, vključno z Webbom (teoretiki gradualizma v britanski laburistični stranki, Op.ur), so vedno trdili, da je boljševiška diktatura predstavljala le novo verzijo carizma. zatiskali so si oči pred "podrobnostmi", kot so odprava monarhije in plemstva, predaja zemlje kmetom, razlastitev kapitala, uvedba planskega gospodarstva, ateistično šolstvo itd. Na povsem enak način si liberalno-anarhistična misel zatiska oči pred dejstvom, da je boljševiška revolucija z vsemi svojimi represijami pomenila preobrat družbenih odnosov v interesu množic, medtem ko Stalinov termidorski preobrat spremlja rekonstrukcija sovjetske družbe v interesu privilegirane manjšine. Jasno je, da v enačenju stalinizma z boljševizmom ni niti sledu o socialističnih merilih.
Vprašanje teorije
Ena od najbolj izstopajočih značilnosti boljševizma je bil njegov strog, zahteven, celo prepirljiv odnos do vprašanja doktrine. Šestindvajset zvezkov Leninovih del bo za vedno ostalo zgled najvišje teoretske vestnosti. Brez te temeljne lastnosti boljševizem ne bi nikoli izpolnil svoje zgodovinske vloge. V tem pogledu je stalinizem, grob, neveden in povsem empiričen, njegovo popolno nasprotje.
Opozicija je pred več kot desetimi leti v svojem programu izjavila: "Od Leninove smrti je nastala cela vrsta novih teorij, katerih edini namen je upravičiti zdrs Stalinove skupine s poti mednarodne proletarske revolucije." Ameriški pisatelj Liston M. Oak, ki je sodeloval v španski revoluciji, je le pred nekaj dnevi zapisal: "Stalinisti so danes dejansko največji revizionisti Marxa in Lenina - Bernstein si pri reviziji Marxa ni upal iti niti pol tako daleč kot Stalin."
To je popolnoma res. Dodati je treba le, da je Bernstein (6) dejansko čutil določene teoretske potrebe: vestno je skušal vzpostaviti skladnost med reformistično prakso socialne demokracije in njenim programom. Vendar pa stalinistična birokracija ne le da ni imela nič skupnega z marksizmom, ampak ji je na splošno tuja kakršnakoli doktrina ali sistem. Na drugi strani pa stalinistična birokracija ne samo, da nima ničesar skupnega z marksizmom, ampak je nasplošno proti vsaki doktrini ali sistemu misli na splošno. Stalinistična "ideologija" je docela prepojena s policijskim subjektivizmom, s prakso in empiricizmom krutega nasilja. Ker hoče ohraniti svoje interese, je birokratska kasta sovražna do vsakršne teorije: ne more podati njene družbene vloge niti sami sebi, niti komurkoli drugemu. Stalin ne revidira Marxa in Lenina s svinčnikom, ampak s svinčeno težo GPU (tajna državna policija, kasneje KGB, op. ur.)
Vprašanja morale
Pritožbe zaradi "nemoralnosti" boljševizma prihajajo predvsem iz tistih vrst prevarantov, ki jim je boljševizem strgal poceni maske. V malomeščanskih, intelektualnih, demokratičnih, "socialističnih", literarnih, parlamentarnih in drugih krogih prevladujejo konvencionalne vrednote oziroma konvencionalni jezik, ki naj bi zakril pomanjkanje vrednot. Ta velika in raznolika družba za medsebojno zaščito - "živi in pusti živeti" - ne prenese dotika marksistične lancete na njihovi občutljivi koži. Teoretiki, pisatelji in moralisti, ki omahujejo med različnimi tabori, so mislili in še vedno mislijo, da boljševiki zlonamerno pretiravajo z razlikami, niso sposobni "lojalnega" sodelovanja in s svojimi "spletkami" rušijo enotnost delavskega gibanja. Poleg tega je občutljivi in dojemljivi centrist vedno mislil, da ga boljševiki "obrekujejo" - preprosto zato, ker so zanj do konca izpeljali njegove napol razvite misli: sam tega nikoli ni bil sposoben. Toda dejstvo ostaja, da lahko le ta dragocena lastnost, brezkompromisen odnos do vseh prerekanj in izmikanj, vzgoji revolucionarno stranko, ki je ne bodo presenetile "izjemne okoliščine".
Moralne značilnosti vsake stranke prihajajo (v končni fazi) iz zgodovinskih interesov, katere ta stranka predstavlja. Moralne značilnosti boljševizma, samoodrekanje, nesebičnost, pogum in prezir do vsakega hinavstva najvišje kvalitete človeške narave! izhajajo iz revolucionarne nepopustljivosti pri pomoči zatiranim. Stalinizem na tem področju prav tako oponaša besede in geste boljševizma. Vendar ko sta "nepopustljivost" in "prilagodljivost" družbi vsiljena s policijskim aparatom, ki služi privilegirani manjšini, postaneta sila demoralizacije in gangsterstva. Do teh ljudi, ki sami enačijo revolucionarni heroizem boljševizma z birokrastkim cinizmom termidorjancev, lahko čutimo zgolj prezir.
Kljub dramatičnim dogodkom v zadnjem obdobju povprečen filister še vedno raje verjame, da gre v boju med boljševizmom ("trockizmom") in stalinizmom za spopad osebnih ambicij ali v najboljšem primeru za spopad med dvema "sencama" boljševizma. Najbolj grob izraz tega mnenja je podal Norman Thomas, vodja Ameriške socialistične stranke: "Malo je razlogov, da bi verjeli," piše (Socialist Review, september 1937, str. 6), "da če bi namesto Stalina zmagal Trocki (!), bi bilo v Rusiji konec spletk, zarot in vladavine strahu”. In ta človek se ima za ... marksista.
Enako pravico bi imeli tudi, če bi rekli: "Če bi Sveti sedež namesto Pija XI. zasedel Norman I., bi se katoliška cerkev spremenila v branik socializma. Thomas ne razume, da ne gre za antagonizem med Stalinom in Trockim, temveč za antagonizem med birokracijo in proletariatom. Zagotovo se je vladajoči sloj v ZSSR že zdaj prisiljen prilagajati še ne povsem likvidirani dediščini revolucije, hkrati pa z neposredno državljansko vojno (krvava "čistka" - množično uničenje nezadovoljnih) pripravlja spremembo družbenega režima. V Španiji pa stalinistična klika že odkrito deluje kot branik buržoaznega reda proti socializmu. Boj proti bonapartistični birokraciji se pred našimi očmi spreminja v razredni boj: dva svetova, dva programa, dve morali.
Če Thomas meni, da zmaga socialističnega proletariata nad zloglasno kasto zatiralcev ne bi politično in moralno prenovila sovjetskega režima, dokazuje le, da je ob vseh svojih zadržkih, premetavanjih in pobožnih vzdihih veliko bližje stalinistični birokraciji kot delavcem. Kot ostali, ki so "razkrinkali" boljševiško moralnost, Thomas preprosto ni dorasel revolucionarni moralnosti.
Tradicije boljševizma in Četrte internacionale
"Levičarji", ki so skušali preskočiti boljševizem in se vrniti k marksizmu, so se na splošno omejili na posamezne rešitve: bojkot parlamenta, ustanovitev "pravih" sovjetov. Vse to se je v vročini prvih dni po vojni še vedno lahko zdelo izjemno globoko. Toda zdaj, v luči najnovejših izkušenj, takšne "otroške bolezni" ne zbujajo zanimanja. Nizozemec Gorter in Pannekoer, nekateri nemški špartacisti in italijanski bordigisti so pokazali svojo neodvisnost od boljševizma zgolj z umetnim napihovanjem enega njegovih značilnosti in nasprotovanjem vsem ostalim značilnosti boljševizma. Vendar nič ni ostalo od teh "levih" struj v teoriji in praksi: neposreden, ampak pomemben dokaz, da je boljševizem edina možna oblika marksizma v tem obdobju.
Boljševiška stranka je v svojih dejanjih pokazala kombinacijo najvišje revolucionarne drznosti in političnega realizma. Prvič je vzpostavila povezavo med avantgardo in razredom, ki edina lahko zagotovi zmago. Z izkušnjami je dokazala, da je zavezništvo med proletariatom in zatiranimi množicami podeželskega in mestnega malomeščanstva mogoče le s političnim strmoglavljenjem tradicionalnih malomeščanskih strank. Boljševiška stranka je vsemu svetu pokazala, kako izvesti oboroženo vstajo in prevzeti oblast. Tisti, ki predlagajo abstrakcijo sovjetov od diktature partije, bi morali razumeti, da so se le po zaslugi diktature partije sovjeti lahko dvignili iz blata reformizma in dosegli državno obliko proletariata. Boljševiška partija je v državljanski vojni dosegla pravilno kombinacijo vojaške umetnosti in marksistične politike. Tudi če bo stalinistični birokraciji uspelo uničiti ekonomske temelje nove družbe, bo izkušnja planskega gospodarstva pod vodstvom boljševiške partije za vse čase vstopila v zgodovino kot eden največjih naukov človeštva. To lahko ignorirajo le sektaši, ki se užaljeni zaradi modric, ki so jih prejeli, obračajo hrbet zgodovinskemu procesu.
Vendar to ni vse. Boljševiška partija je lahko opravljala svoje veličastno "praktično" delo samo zato, ker je vse svoje korake osvetljevala s teorijo. Boljševizem te teorije ni ustvaril: zagotovil jo je marksizem. Toda marksizem je teorija gibanja in ne stagnacije. Teorijo so lahko obogatili le dogodki v tako velikanskem zgodovinskem obsegu. Boljševizem je marksizmu prinesel neprecenljiv prispevek v svoji analizi imperialistične dobe kot dobe vojn in revolucij, meščanske demokracije v dobi razpadajočega kapitalizma, korelacije med splošno stavko in vstajo; vloge partije, sovjetov in sindikatov v obdobju proletarske revolucije; v svoji teoriji sovjetske države, ekonomije prehoda, fašizma in bonapartizma v dobi kapitalističnega propada; končno v svoji analizi degeneracije same boljševiške partije in sovjetske države.
Naj se navede katera koli druga smer, ki je k zaključkom in posplošitvam boljševizma dodala kaj bistvenega. Teoretično in politično Vandervilde, De Brouckere, Hilferding, Otto Bauer, Leon Blum, Zyromski, da ne omenjamo majorja Attleeja in Normana Thomasa, živijo na raztrganih ostankih preteklosti. Degeneracija Kominterne se najbolj grobo izraža z dejstvom, da je padla na teoretično raven Druge internacionale. Vse sorte posredniških skupin (Neodvisna laburistična stranka Velike Britanije, POUM in podobne) vsak teden prilagajajo nove naključne fragmente Marxa in Lenina svojim trenutnim potrebam. Delavci se od teh ljudi ne morejo ničesar naučiti. Le ustanovitelji Četrte internacionale, ki so za svojo sprejeli celotno Marxovo in Leninovo tradicijo, imajo resen odnos do teorije.
Filistejci se lahko norčujejo, da so dvajset let po oktobrski zmagi revolucionarji spet vrženi nazaj v skromno propagandno delovanje . Veliki kapitalisti so pri tem vprašanju, kot tudi pri mnogih drugih, veliko bolj prodorni od malomeščanov, ki si domišljajo, da so "socialisti" ali "komunisti". Ni naključje, da tema Četrte internacionale ne zapusti stolpcev svetovnega tiska. Nujna zgodovinska potreba po revolucionarnem vodstvu obljublja Četrti internacionali izjemno hiter tempo rasti. Največje zagotovilo njenih naslednjih zmag leži v dejstvu, da ni zrasla zunaj zgodovinskega dogajanja, ampak da je organsko zrasla iz boljševizma.
28. avgust 1937
Opomba spodaj: (1) V tridesetih letih prejšnjega stoletja so se v več državah oblikovale centristične stranke, ki so zavračale politiko Tretje in Druge Internacionale, vendar niso sprejemale niti stališč Četrte Internacionale. Takrat so bili združeni v "London Bureau".
Opomba spodaj: (2) Novo gospodarsko politiko, niz reform, ki je leta 1921 v gospodarstvo uvedla kapitalistične elemente.
(3) V zvezi s Termidorjem, enajstim koledarskim mesecem francoske revolucije (1792-1805), v katerem je reakcija strmoglavila jakobinsko vlado.
Opomba spodaj: (4) Španska anarhistična sindikalna organizacija. Med državljansko vojno (1936-1939) so se njeni voditelji pridružili buržoazni republikanski vladi Katalonije in nato državni vladi.
(5) Eden najvidnejših predstavnikov te vrste razmišljanja je B. Souvarine, francoski avtor knjige o Stalinu. Dokumentarni vidik Souvarinovega dela je rezultat dolgotrajnega in vztrajnega raziskovanja. Vendar je avtorjeva zgodovinska filozofija "presenetljiva v svoji vulgarnosti". Da bi pojasnil vse poznejše zgodovinske nesreče, išče notranje napake boljševizma. Vpliv realnih pogojev zgodovinskega procesa na boljševizem zanj ne obstaja. Celo Taine je s svojo teorijo "okolja" bližje Marxu kot Souvarine (opomba Trockega).
Opomba spodaj: (6) desničarski vodja nemške socialdemokratske stranke na začetku 20. stoletja.
