V petek, 28. maja, se je na Prešernovem trgu v Ljubljani zbralo štirideset tisoč ljudi, ki so protestirali proti reakcionarni politiki Janeza Janše. Na nek način je bil ta protest vrhunec družbenega gibanja, ki se je začelo še pred Janševim izvajanjem varčevalnih ukrepov v Sloveniji. Na protestni manifestaciji so sodelovali sindikati, državljanske, študentske in akademske organizacije ter stranka "Levica". Po obliki so bili to civilni protesti, ki so izbruhnili zaradi nesposobnosti Janševe vlade za obvladovanje epidemije koronavirusa, pa tudi ukrepi, ki jih je njegova vlada sprejela proti delavskemu razredu, na primer poskusi privatizacije oskrbe z vodo, zmanjšanje socialnih programov in omejevanje pravic tujih državljanov.

Foto: zurnal24.si

Sodeč po tem, kar je bilo mogoče videti na kraju samem, so protestniki prihajali iz različnih političnih struj. Zbrana masa nikakor ni bila razredno homogena, lahko pa mirno rečemo, da gibanje odraža zaostritev razrednega boja v Sloveniji, kar je bilo razvidno tako iz števila zbranih ljudi kot iz zahtev po izboljšanju položaja študentov, delavk in delavcev, čeprav to niso bile najbolj jasno formulirane razredne zahteve, prepletene z zahtevami po novih volitvah in pravni državi.

Ti protesti so pokazatelj sprememb družbenih okoliščin in razrednega boja v Sloveniji. To so procesi, ki večinoma potekajo pod površjem družbe, pogojeni z gospodarsko krizo, ki se je okrepila s pandemijo, in nesposobnostjo vladajočega razreda, da se z njo spopade. Pritisk od spodaj je že dal rezultate. Delavski razred Slovenije je slavil manjšo zmago, tako da je prisilil vlado da opusti namero o privatizaciji oskrbe z vodo in za 11. julij razpisalo referendum o tem vprašanju.

Zaostritev razrednega boja je bila vidna tudi v načinu, kako so na protestu sprejeli "Levico". Ko se je partija pojavila s svojimi zastavami in organizirano korakala, so jo demonstranti pozdravili z aplavzom. To nam pove, da se politična klima v Sloveniji po vzponu desnice na zadnjih volitvah znova spreminja. Očitno so prisotni protestniki prepoznali »Levico« kot vidnega nasprotnika Janeza Janše in potencialno parlamentarno silo, ki bi lahko družbo obrnila v drugo smer.

Ključna razlika med tem protestom in drugimi družbenimi gibanji, ki smo jih videli v preteklih letih v nekdanji Jugoslaviji, je prisotnost sindikatov in njihova povezanost s študentskimi in levičarskimi organizacijami. Zaradi prisotnosti organiziranega delavskega razreda so ti protesti bolj razvita oblika izražanja razrednega boja, čeprav še vedno ostajajo v okviru civilnih protestov. Janeza Janšo na protestih niso predstavljali le kot produkt korupcije in nesposobnosti prejšnje vlade, ampak kot so povedali govorniki na ljubljanskem shodu, kot "simbol celotne politike zadnjih tridesetih let".

Foto: zurnal24.si

Referendum za vodo in Janez Janša

"Referendum za pitno vodo", ki je potekal 11. julija, je pokazal, da so se pod površino nadaljevali procesi politične radikalizacije v slovenski družbi. Čeprav je bila volilna udeležba le 45,99%, je 86,58% (674.114 volivcev) glasovalo proti zakonu, 13,42% pa jih je glasovalo za. To nam pove, da se razredni boj kaže pri temah, ki predstavljajo pomembno vprašanje za delavski razred v Sloveniji. Po drugi strani pa nam rezultat referenduma kaže tudi nestabilnost vlade Janeza Janše in dejstvo, da njegova vladavina ne uživa množične podpore, torej da je le manifestacija splošne politične nestabilnosti v Sloveniji. Izid referenduma predstavlja resno zmago delavskega razreda, ker je prisilil vlado, da ustavi proces privatizacije vode v času, ko se je v Sloveniji zaostrila politična kriza.

Te številke tudi kažejo na veliko neskladje v slovenski družbi. Vladajoča politika in njena krčevita podpora nam jasno kažejo, da je Janša pojav, ki je v precej šibkejšem položaju kot Orban ali nekoč Trump, politik, s katerim ga pogosto primerjajo. Za razliko od Orbana ali Trumpa Janša v slovenski družbi ne uživa večje podpore. Na oblast ni prišel z osvojitvijo večine na volitvah, ampak je zasedel premierski stolček s pomočjo birokratskih kalkulacij in pogajanj zaradi nezmožnosti oblikovanja jasne večinske vlade po volitvah. Medtem ko je bil Trump figura katero je ameriški vladajoči razred na koncu zavrgel, je Janša nekdo, na katerega se slovenski vladajoči razred tradicionalno opira ob stabilizacijah političnih kriz, ki bi se zlahka obrnile proti njemu. Janša je preverjena osebnost iz procesa restavracije kapitalizma v Sloveniji, pa tudi v nekdanji Jugoslaviji. On je tranzicijski politik, ki je v celoti izpolnil nalogo in ga vladajoči razred priznava in v njem prepoznava zvestega zaveznika.

Foto: zurnal24.si

Janševa funkcija v slovenski družbi in njegov položaj nekoga, na katerega lahko vladajoči razred računa, je razvidno tudi iz njegovega odnosa do "Levice". V Janšinem javnem diskurzu je "Levica" kljub relativno majhnemu vplivu v parlamentu predstavljena kot največja nevarnost za slovensko družbo. Ti poskusi, da bi iz "Levice" napravili medijsko strašilo je zagotovo Janšev poskus, da z antikomunistično ideologijo mobilizira najbolj konzervativni del družbe, odražajo pa tudi odnos vladajočega razreda do tega, kar prepoznajo kot nevarnost za svojo oblast. Zanimivo je, da je bila ena prvih političnih pobud, ki jih je Janša sprožil v delovni skupini za terorizem Sveta EU v času slovenskega predsedovanja Evropski uniji, zahteva po de facto kriminalizaciji levičarskih organizacij. Svet EU je 7. julija razpravljal o problemih domnevne vzporedne radikalizacije na levici in desnici ter o potrebi po evropskem ukrepanju proti "levičarskemu in anarhističnemu nasilju in terorizmu", ki postavlja temelje za širše ukrepanje proti levim organizacijam.

To nam govori o eni pomembni stvari. Janša svojega največjega nasprotnika vidi v levih organizacijah in se želi na vsak način spopasti z njimi. To ne pomeni, da so leve organizacije v Sloveniji postale grožnja kapitalizmu, ampak da vladajoči razred prepoznava razvoj razmer in želi ustvariti mehanizme in pravni okvir, ki bi nasprotoval nadaljnji radikalizaciji delavskega razreda v bodoče. To ni majhna in nepomembna stvar. Pove nam, da se razvoj razrednega boja v Sloveniji krepi in da vladajoči razred pripravlja svoje “barikade”.

Če upoštevamo, da so rezultati referenduma pokazali, da le 13,42% prebivalstva brez zadržkov podpira Janšo, se nujno poraja vprašanje, kdo bi lahko sestavil vlado na naslednjih volitvah, saj je povsem jasno, da Janša ne bo imeti dovolj glasov, da se vsili kot kandidat za premierja. Toda vprašanje političnih perspektiv za marksiste ni omejeno le na formalno parlamentarno demokracijo. V danih razmerah nestabilnosti in krize kapitalističnega reda ter razvoja razrednega boja se poraja tudi vprašanje vodstva delavskega razreda.

Priložnost za Levico?

Foto: zurnal24.si

Paradoksalno je, da Janez Janša s kričanjem o grožnji marksizma mobilizira svoje najbolj zveste volivce le prispeva k vse večji priljubljenosti "Levice" in njenem pomenu v očeh delavcev in mladine. "Če je “Levica" glavni Janšin sovražnik, potem mora biti v tem nekaj dobrega." Tako začne razmišljati ena plast najbolj borbenih posameznikov v Sloveniji. "Levica" tako vstopa v fazo testiranja s strani delavskega razreda. Razmere, ki se razvijajo v Sloveniji, bodo "Levico" neizogibno pripeljale do razpotja. Izbrati bo morala svojo pot. Ali se bo posatavila na stran razrednega boja in se odprla gibanjem od spodaj, ali pa bo pokleknila pred velekapitalom in še naprej zvajala svojo politiko na parlamentarne kalkulacije.

Koliko bo "Levica" lahko postala predstavnica izkoriščanih slojev, je odvisno od tega, kako se bo predstavila delavskemu razredu in s kakšnim programom. Ključna naloga, ki jo mora opraviti je, da integrira delavsko gibanje in delavski razred da posatane organizacija delavskega razreda skozi povezovanje s sindikati in najbolj borbenimi delavci. Če se "Levica" ne obrne popolnoma k delavskemu razredu in na dnevni red ne postavi perspektive delavske oblasti, to je, v kolikor se bo še naprej bavila s čistim elektoralizmom in čisto reformističnimi zahtevami, ki jih bo težko vsiliti vladajočemu razredu sredi kapitalistične krize, jo čaka usoda grške SIRIZE. "Levici" ne preostane drugega, kot da se močno obrne k delavskemu razredu in ga integrira skozi demokratične mehanizme strankarske demokracije. Njen nadaljnji razvoj in vloga pri prihajajočih dogodkih sta odvisna od tega, ali ji bo uspelo izvršiti to nalogo.

Slovenija je že dolga leta v globoki politični krizi, občasno se na ulicah pojavljajo delavski razred in mladina. Po vsem, kar se je zgodilo z zadnjo vladavino Janše in odprto ofenzivo vladajočega razreda na družbeni standard večine, ta država vstopa v nov krog zaostrovanja razrednega boja. V Sloveniji se politični procesi in krize kažejo po mnogo bolj jasnih razrednih linijah kot v ostalih državah nekdanje Jugoslavije. Iz izkušenj vemo, da ima lahko premik razrednega boja v eni državi na Balkanu velik vpliv na celotno regijo. Stranka "Levica" je nastala v okviru splošne krize regionalnega kapitalizma leta 2008.

Prenos bremena krize na pleča grškega delavskega razreda je na oblast pripeljal Sirizo, katere zmaga na volitvah je nato navdihnila akterje na levici v številnih državah, vključno s Slovenijo. Prav procesi v Grčiji so bili glavni navdih za ustanovitev Iniciative za demokratični socializem (ene od ustanovnih skupin današnje "Levice"). Zaostritev razrednega boja v Grčiji se je odrazila na celoten Balkan in že dolgo smo priča radikalizacije dela mladine in delavskega razreda v regiji ter obratu splošne politične klime v levo. Vemo, da večina političnih kriz na Balkanu še vedno ni razrešena. Razmere v Grčiji po porazu Sirize so zelo nestabilne. V Makedoniji in Bosni še vedno tli gnev med prebivalstvom zaradi katastrofalnega upravljanja pandemije s strani lokalnih vlad. V Srbiji, ki se je na videz še najbolje spopadla s pandemijo, se avtokratska oblast Aleksandra Vučića vsake toliko sooča z uličnimi protesti. Na Kosovu se je narodno nezadovoljstvo izrazilo z volilno zmago Vetevendosja s programom socianih reform.

Foto: zurnal24.si

Razvoj dogodkov v Sloveniji je zato za jugoslovanske komuniste ključnega pomena. Konflikt med slovenskim delavskim razredom in reakcionarno vlado Janeza Janše nakazuje dogodke, ki bodo sledili v vseh okoliških državah. Ne glede na njihov formalni izraz lahko mirno trdimo, da je stopnjevanje razrednega boja na Balkanu spet na dnevnem redu. Zaradi poraza delavskega razreda konec osemdesetih let in razpada SFRJ smo se v zadnjih treh desetletjih navadili, da v naših državah nimamo razvitega množičnega delavskega gibanja. Toda po svetovni krizi kapitalizma leta 2008 in pandemiji koronavirusa so nastale popolnoma drugačne okoliščine. Kot smo bili že doslej prepričani, bo razvoj dogodkov v naših državah neizogibno pripeljal delavski razred na politično prizorišče. Naša analiza nam je omogočila, da na te procese že na začetku gledamo kot na nujnost družbenih protislovij v kapitalizmu. Ta ista metoda nam pomaga, da vidimo pod površino dogajanja, globlje od formalne parlamentarne politike in da uvidimo, da so dozoreli pogoji za razvoj delavskega gibanja v Sloveniji na znatno višji organizacijski ravni.

Ali se bo "Levici" uspelo povezati z delavskim razredom in s tem procesom ustvariti novo delavsko gibanje, je odvisno od celega niza objektivnih in subjektivnih dejavnikov, vendar je treba omeniti, da ima za to zgodovinsko priložnost . Eno je zagotovo, da bo razredni boj v Sloveniji plamtel še nekaj časa in zagotovljal potencial za zgodovinski preboj. Pozivamo vas, da se pridružite Rdečim s ciljem, da se ta potencial maksimalno izkoristi in se ustvari nova marksistična sila v Sloveniji.