Srbijo so znova pretresli množični protesti, ki so na ulice pripeljali deset tisoče ljudi. Tokrat gre za ponovitev in nadaljevanje boja proti Rio Tintu iz leta 2021, razvpitim multinacionalnim rudarskim podjetjem, ki poskuša začeti operacije na zahodu Srbije. To je že šestič v zadnjih osmih letih, da so v Srbiji organizirani množični protesti, usmerjeni proti režimu Aleksandra Vučića.

Minilo je komaj dve leti in pol, odkar so množice v Srbiji dosegle svojo prvo zmago proti kapitalu. Protesti proti Rio Tintu, ki so jih dodatno sprožili režimski nasilneži, so na ulice in blokade cest pripeljali deset tisoče ljudi. O globoki množični podpori gibanju priča tudi dejstvo, da so številne znane osebnosti delile znamenito fotografijo blokade na Gazeli v Beogradu, vključno z največjim športnikom Srbije, Novakom Đokovićem. Alarmiran zaradi množične podpore protestom in vse bolj militantnega razpoloženja demonstrantov, ki so pregnali nasilneže Srbske napredne stranke, sta predsednik Aleksandar Vučić in premierka Ana Brnabić hitro pospešila odločitev vlade o ustavitvi projekta Jadar podjetja Rio Tinto, da situacija ne bi ušla izpod nadzora.

To je proteste ustavilo, a čeprav je šlo za zmago, množice niso bile preplavljene z evforijo, temveč z zavedanjem, da gre zgolj za začasen umik nasprotnika. Ni trajalo dolgo, da si je nasprotnik drznil na novo poskusiti ofenzivo, a komaj se je ta začela, se je že soočil z še večjim odporom kot prejšnjič.

Memorandum Vučić – Scholz

Ustavno sodišče Srbije je 11. julija razveljavilo odločitev Vlade Srbije o ustavitvi projekta „Jadar“, namenjenega izkoriščanju litijeve rude na zahodu Srbije, ki ga izvaja podjetje Rio Tinto. Farso, da Ustavno sodišče razveljavlja odločitev Vlade Srbije, ki jo je ta sprejela pod pritiskom množičnega gibanja, je razkrilo, da tako imenovano neodvisno sodstvo v resnici pomeni neodvisnost od volje večine prebivalstva. Še pomembneje, razkriva, da so sodišča predvsem zvesta interesom velikega kapitala, ki mu prilagajajo vse zakone. Pravna osnova za razveljavitev odločitve vlade je skrajno šibka in trdi, da je Vlada Srbije prekoračila svoje pristojnosti, kar je popolnoma absurdno, saj to pomeni, da ima nedemokratično imenovano Ustavno sodišče večjo moč kot načeloma demokratično izvoljena vlada.

Popolna usklajenost med Ustavnim sodiščem Srbije in Vlado Srbije, katere odločitev je bilo razveljavljeno, se je pokazala že osem dni po tej razveljavitvi, ko je Srbijo obiskal nemški kancler Olaf Scholz, vodja najmočnejšega gospodarstva Evropske unije. Scholz in predsednik Aleksandar Vučić, ki pripada stranki, ki je imela ob sprejetju odločitve o ustavitvi projekta Jadar 199 od 250 sedežev v parlamentu, sta podpisala dokument z dolgim naslovom: Memorandum o razumevanju med Evropsko unijo in Republiko Srbijo o strateškem partnerstvu na področju trajnostnih surovin, vrednosti baterij in električnih vozil, ali, povedano preprosto – Memorandum o izkopavanju litija in bora.

Foto: Rade Prelić/Tanjug

Kot je v Srbiji vsem jasno, memorandum ne skriva, da izkopavanje litija v resnici ni povezano s podnebnimi spremembami, temveč s tržno ekonomijo. Vsebina memoranduma v ospredje postavlja “ohranjanje konkurenčnosti gospodarstev”, “krepitev odpornosti strateških ekosistemov”, da bi “razširili sodelovanje v skladu s potrebami obeh strani in standardi enotnega trga EU” ipd. Kar stvar še poslabša se v dokumentu omenjajo “cone proste trgovine”, za katere Srbska razvojna agencija navaja: “Poslovanje v prostih conah omogoča vlagatelju posebne ugodnosti in privilegiran davčni režim” (oprostitev DDV-ja in carin za uvoz surovin in materialov, namenjenih proizvodnji izvoznega blaga, strojev, opreme in gradbenega materiala). Evropska unija bi s takšnimi ugodnostmi v Srbiji in s svojo gospodarsko prevlado nad manjšimi državami, še posebej zunaj EU, po tem memorandumu jasno bila največji dobitnik.

Čeprav je besedilo polno terminologije o t. i. zeleni tranziciji ter skrbi za podnebje in ekologijo, manjka razlaga, zakaj so litijeve baterije tako velik prednostni cilj v boju proti podnebnim spremembam, saj le 16 % emisij ogljikovega dioksida izvira iz prometa, kjer bi se baterije lahko uporabile z uvajanjem električnih motorjev in vozil. Poleg tega je besedilo polno puhlic o skrbi za okolje, a ignorira dejstvo, da je Rio Tinto eno najbolj zloglasnih rudarskih podjetij, znano po uničevanju narave in kršenju delavskih pravic, zlasti v revnejših državah, kot so Indonezija, Papua Nova Gvineja in Namibija. Dokument se prav tako sklicuje na Sporazum o stabilizaciji in pridružitvi z Evropsko unijo, kar nakazuje, da mora Srbija, če želi napredovati proti članstvu v EU, biti pripravljena žrtvovati naravo za potrebe ekonomske konkurenčnosti EU. Ni presenetljivo, da mnogi v Srbiji sklepajo, da država drsi v kolonialni položaj glede na Evropsko unijo.

Dokument omenja tudi, da bi morala Srbija olajšati izvajanje volje prihajajočih podjetij, a da bo v zameno prišlo do povečanja sodelovanja med EU in srbskimi industrijskimi akterji – kar pomeni, da bo srbski vladajoči razred prejel svoj del dobička na področju predelave, transporta ali celo lastniškega deleža. Tukaj tiči Vučićeva naglica, da ponovno poskuša privabiti Rio Tinto.

Zakaj je rudnik problematičen?

Med prebivalstvom prevladuje mnenje, da se rudnik načrtuje v Srbiji zato, ker imajo države EU standarde, ki prepovedujejo odpiranje okolju škodljivih rudnikov, in ker se bojijo upora lastnega prebivalstva.

Majhne države so vedno služile kot tarča izkoriščanja za imperialistične centre, Srbija pa je zanje primerna iz več razlogov. Eden ključnih je poceni, a kakovostna delovna sila, ki jo Vučić uporablja kot reklamo, s katero je v zadnjem desetletju privabil številne tuje vlagatelje. Drugi razlog je lokacija Srbije, ki se nahaja na obrobju EU, kar evropskim kapitalistom omogoča dostop do surovin v neposredni bližini, brez obveznosti, ki jih prinaša članstvo v EU. Poleg tega so pravni okvirji za poslovanje v Srbiji ohlapni, kar omogoča tujim podjetjem, da ne spoštujejo ekoloških in drugih standardov. Velik bonus predstavljajo tudi subvencije in davčne olajšave za tuje investitorje, kot je omenjeno v memorandumu.

Okoljski in zdravstveni vidiki predstavljajo velik problem. Memorandum je poln obljub o spoštovanju najboljših okoljskih praks, vendar je jasno, da gre za dogovor s hudičem, saj obljube daje Rio Tinto, znan po uničevanju okolja, slabih delovnih pogojih in sodelovanju s fašističnimi režimi. Evropska unija, ki se rada predstavlja kot najbolj progresivna sila na svetu, spodbuja vojne v Ukrajini, genocid v Gazi in je bila del NATO kampanje bombardiranja Srbije, vse z imperialističnimi interesi. Obenem izvaja surove varčevalne ukrepe nad lastnim prebivalstvom in v celoti podpira Vučićev režim v njegovi servilni politiki.

Režim Aleksandra Vučića je znan po strogih varčevalnih ukrepih, ki so uničili zdravstvo, izobraževanje in kulturo. Ljudje so prisiljeni se včlaniti v njegovo stranko, da bi dobili zaposlitev, Srbska napredna stranka pa uporablja huligane in organizirani kriminal za svoje cilje. Vučić se hvali z gospodarsko rastjo Srbije, a nikoli ne omeni človeške cene te rasti. Seveda je od te rasti največ pridobila srbski vladajoči razred, medtem ko so delavci dobili drobtinice.

Na koncu bi rudnik predvsem izvažal bor in litij, pri čemer bi srbski vladajoči razred pobiral dobičke. Ekonomska rast zaradi rudnika bi bila odvisna od razmer na trgu, kar je v sedanji kapitalistični krizi, inflaciji, vojnah in rastočem svetovnem dolgu negotovo. Če trg električnih vozil ne bo rasel po projekcijah EU, bi Srbija ostala z opuščenim rudnikom in uničeno naravo. V primeru okoljske katastrofe Srbija ne more obvezati nobenega podjetja, da bi plačalo odškodnino ali saniralo škodo. Na koncu se vprašanje uničenja narave zdi eksistencialnega pomena. Srbiji je bilo že veliko odvzeto, in če dopustimo multinacionalkam, da ji odvzamejo še naravo, ne bo ostalo nič. Protesti, ki so izbruhnili, so povezani z okoljem, a hkrati so odziv na številne druge težave, ki pestijo Srbijo.

Ne boste kopali!

Masam v Srbiji ni bilo potrebno dolgo, da se odzovejo na podložniške poteze vladajočga razreda. Že pred razveljavitvijo vladne odločitve o ustavitvi projekta »Jadar« in podpisom Memoranduma je 28. junija v Loznici potekal protest proti podjetju Rio Tinto, saj je to mesto eno izmed tistih, ki bi jih odprtje rudnika najbolj prizadelo. Po podpisu Memoranduma je bil 22. julija organiziran protest v Valjevu, ki je imel zelo velik odziv in energično vzdušje, 30. julija pa še v Šabcu, kjer se je zbralo več kot 7.000 ljudi, kar je bil do takrat največji protest v letu. Loznica, Valjevo in Šabac tvorijo trikotnik okoli reke Jadar, množična udeležba pa kaže na veliko odločenost tamkajšnjih prebivalcev, da se uprejo projektu, ki bi uničil njihovo okolje.

Pomemben vidik tega gibanja je tudi izjemno veliko število protestov v manjših krajih, kot so Aranđelovac, Mionica, Ljig, Ub, Mali Zvornik, Bajina Bašta in številna druga mesta ter vasi v osrednji Srbiji. Razlog za ta odziv so bile objave načrtov za izkopavanje litija, kar je prebivalce spodbudilo k hitremu nasprotovanju tovrstnim načrtom v njihovem okolju. Solidarnost so pokazala tudi večja mesta, kot sta Kragujevac in Niš, pa tudi Novi Sad, čeprav niso neposredno prizadeta s temi projekti.

Vrhunec protestov z geslom »Rudnika ne bo!« se je zgodil 10. avgusta v Beogradu z množično mobilizacijo ljudi iz vse Srbije. Po ocenah je bilo na protestu najmanj 30.000 udeležencev. Med demonstranti je prevladovala ogorčenost nad kolonialnimi tendencami srbski vladajoči razred, ki tujim vlagateljem dovoljuje, da z državo delajo, kar hočejo. Vučić je bil predstavljen kot kolaborant pod nadzorom nemškega kanclerja Olafa Scholza, predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen, ameriškega veleposlanika v Srbiji Christopherja Hilla, pa tudi ruskega predsednika Vladimirja Putina, kar nakazuje, da je Srbija pod dominacijo imperializma tako z Vzhoda kot z Zahoda, pri čemer srbske množice v nobenem od teh primerov nimajo zaveznikov. Med demonstranti in tudi med tistimi, ki niso sodelovali na protestih, a nasprotujejo podjetju Rio Tinto, je prevladovalo mnenje, da protestne shode in sprehode ni dovolj za preprečitev napadov kapitala na naravo. Protest se je končal s pohodom in na koncu z blokado avtocestnega vozlišča Gazela ter železniških tirov. Ideja teh neposrednih akcij je bila pravilna, saj so demonstranti želeli zadeti investitorje in oblast tam, kjer jih najbolj boli – po njihovih denarnicah. Vendar motnje v prometu le omejeno lahko ustvarijo ekonomski pritisk na vladajoči razred, ki bi ga prisilil v umik.

Radikalizacija – ampak kakšna?

Prednost prejšnjih protestov proti Rio Tintu je bila v tem, da so bile volitve načrtovane v treh mesecih. Vučić je začutil, da bi takšno razpoloženje, če bi trajalo, lahko ogrozilo njegovo vladavino, zato je hitro ukrepal z menjavami ministrov, prepovedjo delovanja Rio Tintu in ugoditev zahtevam protestnikov. Toda zdaj je taktično začel ofenzivo, saj volitve v bližnji prihodnosti niso predvidene. Seveda to ne pomeni, da protesti ne morejo ogroziti njegove vladavine, tega so se zavedali tudi protestniki, ki napovedujejo, da bo Vučićeva vladavina padla v Jadru. Razpoloženje v Srbiji kaže, da ta protest v Beogradu nikakor ni zaključek, temveč preizkušanje moči v primeru, da se projekt Jadar nadaljuje. Novi protesti in boji so napovedani, in to je smer, v kateri se mora nadaljevati v prihodnjih mesecih.

Foto: Đorđe Kojadinović, Reuters

Srce boja bo zagotovo v mestih ob reki Jadar – Loznica, Valjevo, Šabac. Ni izključeno, da bo Vučić poskusil kopati tudi v drugih delih Srbije, da bi preizkusil razpoloženje prebivalcev, ko se bodo začeli operacije. V primeru, da se to zgodi, bi morali prebivalci sabotovati delo in razvoj napovedanih projektov, kot so to počeli pri prejšnjih bojih proti mini-hidroelektrarnam. Če pa je cilj teh protestov udariti po žepih tujih investitorjev in domačih oblastnikov, ni nobene sile, ki bi to lahko bolje izvedla kot delavski razred. Ta gibanja se morajo povezati s sindikati, še posebej v okolici Jadra. Delavski razred bo tudi sam neposredno prizadet zaradi teh projektov, in z metodami stavk lahko najbolj neposredno udari po žepih vladajoče klase. Samo pomislite, kakšen bi imel politični, ekološki štrajk v Krušiku v Valjevu, s katerim je Vučićev režim globoko povezan, ali pa v kateri od tujih ali domačih podjetij, ki bi imel za cilj pritisniti oblasti, da se umaknejo od projekta. Dovolj je pomisliti na stavko FIAT-a v Kragujevcu, ki je navdihnila številne delavce po vsej Srbiji, da so se pridružili stavki. Premijerka Ana Brnabić je morala neposredno iti v pogovore z delavci, da bi se opravičila pred tujimi lastniki.

Podoben scenarij bi se lahko sedaj ponovil v Loznici, Valjevu, Šapcu, in bi navdihnil tudi preostalo delavski razred Srbije, da se odloči in vključi v določanje svoje usode. Delavski razred predstavlja večino prebivalstva, kar pomeni, da je večina sposobna sodelovati v takšnem boju. Kot je bilo na protestu rečeno, Jadar je naš, mi sami smo orožje, ki ga brani, in edini, ki se moramo spraševati o njegovi usodi.

NE BOSTE KOPALI!

SRBIJA NI KOLONIJA!

PREGNALI SMO GA ENKRAT, PREGNALI GA BOMO ŠE ENKRAT!

RIO TINTO - IZGINI IZ SRBIJE!