Boj proti zatiranju spolov in diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti je v zadnjih letih v številnih državah postal množičen. Pravi izbruhi besa in upora, o katerih se je razmišljalo leta ali desetletja, proti nadležnemu vmešavanju sistema, ki si pripisuje pravico, da določa, kaj lahko ali česa ne smete početi v zasebnem življenju: s kom lahko imate čustveni ali spolni odnos, ali smete vzgajati otroka, in če odstopate od načela tako imenovane "tradicionalne družine", vas želi prisiliti v socialni in zakonodajni geto.
Te eksplozije imajo v svojem osvobodilnem in množičnem značaju notranji revolucionarni potencial. Po drugi strani pa obstaja zavestni poskus da bi jih vključili v izključno kulturni koncept in omejili njihove cilje na določene koncesije, združljive z normalnim (zatiralskim) delovanjem kapitalizma. Obstaja tudi prostor za navidezno radikalne teorije, ki pa dejansko preusmerjajo boj gibanja LGBT na idealistično in eksistencialistično raven, ki vodi v slepo ulico, ko je treba delovati v materialni realnosti.
Za zmago je ključnega pomena, da gibanje LGBT zavzame razredno perspektivo in poveže boj proti homofobnemu zatiranju in za polne državljanske pravice s splošnim bojem za dostojno življenje brez ekonomskega in socialnega zatiranja. Enako pomembno je, da delavsko gibanje prevzame boj za LGBT, in s tem premaga zgodovinsko ločitev, ki je v preteklosti obstajala predvsem zaradi odgovornosti reformističnih in stalinističnih vodstev levice.
Kot revolucionarji postavimo ta cilj v militantnosti in ponujamo ta prispevek kot podlago za teoretično razpravo.
Diskriminacija in homofobija danes
Še danes je homoseksualnost ali z njo povezana vedenja, uradno nezakonita v 72 državah, kazni pa segajo od enega meseca do 15 let zapora, dosmrtnega zapora in celo smrtne kazni (v osmih državah). V državah, kot je Savdska Arabija, se smrtna kazen izvrši s kamenjanjem, v drugih pa se izvajajo telesne kazni kot bičanje. Le v 23 državah je priznana istospolna zakonska zveza, v 27 drugih pa so priznane zunajzakonske oblike zveze (1).
Vendar celo tam, kjer obstajajo oblike pravnega varstva, se uradna diskriminacija pojavlja v mnogih različnih oblikah. V več zveznih državah ZDA na primer obstajajo "zakoni proti spodbujanju homoseksualnosti", ki omejujejo določeno vedenje ali določajo smernice za vrsto spolne morale, ki naj bi se poučevala v šolah in drugih javnih ustanovah.
To ne zveni tako daleč od nas, če pomislimo o Italiji in na križarske pohode desnice in katoliškega območja proti tako imenovani "teoriji spola" v italijanskih šolah. Ti liki so politični navdihovalci skrajnih desničarskih skupin, ki se odločajo za akcijo in izvajajo prave skvadristične akcije proti homoseksualcem (ali priseljencem ali celo levičarskim aktivistom ...). Ni naključje, da osnutek zakona, ki naj bi uvedel kaznivo dejanje spodbujanja homofobnega sovraštva in nasilja ter oteževalno okoliščino homofobije, že tri leta leži v predalih parlamentarnih komisij.
To zagotovo ne bi bil odločilen ukrep, vendar bi vseeno zagotovil večjo stopnjo zaščite. Jasno je, da je imel prednost odlok nekdanjega italijanskega ministra za notranje zadeve Minniti o izgonu preživelih priseljencev, ki so prečkali Sredozemsko morje na barkah!
Poleg vsega tega je tu še vsakodnevna diskriminacija v šolah, na delovnem mestu, pri iskanju stanovanja, ter stalen ideološki in družbeni pritisk na osebe LGBT. Po podatkih Istat (Italijanski Državni Statistični Inštitut) iz leta 2011, le četrtina homoseksualnih delavcev prijavi svojo spolno usmerjenost zaradi strahu pred ustrahovanjem ali odpuščanjem, zlasti na podeželju. Po raziskavi EU 68 % ljudi v EU meni, da obstaja diskriminacija na podlagi spolne usmerjenosti.
Po drugi raziskavi je v Italiji le 6 odstotkov LGBT srednješolskih najstnikov v šolskem okolju odprtih glede svoje spolne usmerjenosti z vsemi, 39 odstotkov pa le z nekaterimi, kar je tudi v skladu s povprečjem držav EU. Dejstvo, da 94 % mladih LGBT oseb raje popolnoma ali delno skriva svojo spolno usmerjenost, samo po sebi govori o nelagodju posameznika, ki ga povzroča družbena diskriminacija. To je pritisk, ki se ne ustavi na pragu in ki nasprotno pogosto vidi družino kot prvo mesto nesprejemanja, kar vodi do nasilja vseh vrst: segregacije doma, pretepanje, “korektivno” posilstvo. Neredko zasledimo novico, da je fant "storil samomor, ker je gej": zadnja stopnja psihološkega trpljenja, ki je nastalo na družbeni in družinski ravni.
Katera tradicionalna družina?
Temelj vseh homofobnih kampanj je trditev, da je homoseksualnost "proti naravi". Najbolj vulgarne oblike tega razmišljanja najdemo v verskem fundamentalizmu, vendar je bil ta argument zelo dolgo prisoten tudi v "znanstvenem" svetu - kar potrjuje dejstvo, da je znanost pogojena s prevladujočo ideologijo. V psihologiji je večina znanstvene skupnosti homoseksualnost že dolgo označila za patološko stanje ali vsaj za nefiziološko stanje, tudi če gre za njene najnaprednejše elemente. To velja tudi za Freuda, ki jo je, ne da bi spodbujal kakršno koli diskriminacijo, opredelil kot zaustavitev spolnega razvoja. Celo Wilhelm Reich, sicer zagovornik spolne osvoboditve in z revolucionarnim materialističnim pogledom (do določene točke svojega življenja), je homoseksualnost opredelil kot "posledico zelo zgodnje motnje v razvoju ljubezenske in spolne funkcije". Šele leta 1973 je APA (American Psychiatric Association) homoseksualnost prenehala obravnavati kot patologijo, leta 1986 pa je dokončno opustila kategorijo "ego-distonične homoseksualnosti" (domnevna oblika patološke homoseksualnosti, ki naj bi bila vir stresa, v nasprotju s fiziološko utemeljeno ego-sintetično homoseksualnostjo) zaradi priznavanja dejstva, da je psihološki stres v resnici posledica družbenih pritiskov, ki so jim izpostavljeni homoseksualci. Štiri leta pozneje, 17. maja 1990, je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) homoseksualnost dokončno umaknila s seznama duševnih bolezni.
Dejstvo, da neheteroseksualne usmeritve in vedenje niso nič nenormalnega, potrjuje že sama njihova razširjenost v človeški zgodovini in po vsem svetu, kar je obširno dokumentirano v antropoloških, zgodovinskih in literarnih študijah (2). Med ameriškimi Indijanci je dokumentiran obstoj tako imenovanih "ljudi dveh duhov": moških, ki se oblačijo in vedejo kot ženske in obratno, pogosto sodelujejo pri svetih nalogah. Znano je, da so v Tebah v 4. stoletju pred našim štetjem ustanovili sveti bataljon, sestavljen iz 150 moških parov vojakov, katerih nepremagljivost v boju je temeljila na dejstvu, da je vsak vojak, da bi zaščitil svojega ljubljenega in se ne bi izneveril njegovim očem, v bitko vložil vse svoje moči. Znano je tudi, da so bila v Atenah in Rimu homoseksualna (moška) razmerja družbeno in pravno priznana. Vendar pa je napačno misliti, da je bila v spolnih odnosih popolna svoboda, kot se včasih dogaja v nekaterih površnih branjih ali tistih, ki iščejo "zlato dobo homoseksualnosti" pred sodobno represijo.
V predcivilizaciji in zgodnjem polisu je bil v Atenah družbeno reguliran moški homoseksualni odnos kot pederastični odnos med odraslim svobodnim državljanom (starejšim od približno 25 let) in svobodnim mladeničem (starim od približno 12 do 17 let), katerega namen je bila vzgoja mladeniča v smeri odraslosti in pridobitev državljanskega statusa; spolni odnos je bil del tega izobraževalnega odnosa (podedovanega iz starodavnega postopka uvajanja v odraslost), v katerem so bile vloge strogo določene: odrasli je bil aktivni snubec, mladenič pa ubogljiv in sramežljiv, ki je popustil šele, ko je bila izkazana resnost snubčevih namer.
To razmerje bi se nadaljevalo do odraslosti mladega moškega, ki bi moral nato preživeti obdobje abstinence in nato do poroke igrati drugo vlogo. S sužnji ni bilo dovoljeno imeti spolnih odnosov (to ne bi imelo nobenega vzgojnega namena, saj niso bili namenjeni za državljane), prav tako (teoretično) ne med odraslimi osebami. Ti odnosi so bili skupni vsem pred poroko in so se le v nekaterih primerih nadaljevali po poroki.
Po drugi strani so bile ženske izolirane doma in izključene iz družabnega življenja, homoseksualna razmerja žensk pa so veljala za nespodobna, čeprav so obstajala, zlasti v šolah, ki so izobraževale mlada dekleta (Sapfo je bila vzgojiteljica) preden je prišlo do domače segregacije.
Skozi stoletja so se razširila moška homoseksualna razmerja, delitev vlog se je oslabila, kar je povzročilo določeno družbeno obsodbo.
V Rimu pa je bila spolnost dokaz moške nadvlade, zato je bilo za svobodnega državljana nesprejemljivo, da prevzame pasivno vlogo (tudi v mladosti). Moški homoseksualni spolni odnosi so bili povsem dovoljeni, če je bil podrejeni partner suženj ali moški prostitut - lex Scatinia (3. ali 2. stoletje pred našim štetjem) je prepovedoval spolno nadlegovanje mladih svobodnih moških in prevzemanje pasivne vloge pri odraslih moških ter predvideval denarno kazen. V cesarski dobi in s procesom helenizacije se je postopoma razširil odnos, podoben grški pederastiji, s postopno deregulacijo pa se je razširilo pasivno spolno vedenje, tudi s svobodnjaki, sužnji in prostitutkami, vključno z uglednimi osebnostmi, kot sta bila Julij Cezar in Cezar Avgust.
Od 4. stoletja dalje so bili homoseksualni odnosi zakonsko omejeni s kastracijo za pasivne moške (342 n.št.), s smrtno kaznijo “ignis”, tj. upepelitvijo za pasivne moške prostitute (390 n. št.), s smrtno kaznijo za vse pasivne moške (438 n. št.) in nazadnje za vse homoseksualce (533 n. št.).
Odločilno vlogo pri zatiranju homoseksualnosti je imelo krščanstvo, ki je homoseksualne odnose prvič opredelilo kot "proti naravi", to stališče se je v verski morali ohranilo vse do danes. To je bil povsem nov koncept, saj pred tem tudi nasprotniki istospolnih razmerij niso obsojali, temveč so večinoma želeli okrepiti vlogo in stabilnost družine v družbi, pogosto pa so utemeljevali potrebo po povečanju števila prebivalcev. Justinijan je bil prvi, ki je govoril o božji kazni za homoseksualce.
To zatiranje homoseksualnosti je šlo z roko v roki s konceptom krščanske abstinence, po katerem je spolni odnos legitimen le, če je namenjen razmnoževanju, zato je treba zatreti tudi nenadzorovane in prešuštniške odnose (prej družbeno sprejemljive - seveda le na moški strani) (3).
Iz tega kratkega zgodovinskega pregleda lahko izpeljemo nekaj razmislekov.
Prvič, homoseksualno in biseksualno vedenje sta vedno obstajala, kar je razvidno iz družbenih praks, predvsem pa iz vztrajnega omejevanja nereguliranih homoseksualnih odnosov (npr. med odraslimi državljani ali med ženskami, tako v Grčiji kot v Rimu), oziroma tistih ki so najbližje homoseksualni ljubezni kot jo razumemo v sodobnem smislu, in ki so se vedno ponavljali skozi zgodovino.
Drugič, ugotavljamo, da so v različnih obdobjih obstajala različna družbena pravila glede spolnosti, kar dokazuje, da "tradicionalna družina" ne obstaja, še najmanj pa tradicionalna monogamna družina z vzajemno zvestobo, kot jo prikazujemo danes; model, ki se uveljavlja šele s krščanstvom in še to le kot ideal. Družbena realnost prešuštva in prostitucije, ki je bila na voljo moškim, je povsem drugačna in je doživela nešteto sprememb ter danes obstaja v številnih oblikah, odvisno od družbenega in gospodarskega konteksta (pomislimo samo na razliko med razširjeno kmečko družino in enojedrno družino današnjih delavcev).
Nazadnje, tretjič, vidimo, da ta pravila nikakor niso bila izraz spolne in čustvene svobode: najprej so bili popolnoma izključeni sužnji in ženske; le nekatere oblike vedenja so bile zakonite, druge pa prepovedane; in vsaj v grškem primeru je bilo razmerje pederastije družbena institucija, ki ni upoštevala dejanske spolne usmerjenosti državljana in mladega človeka, ki ga je lahko doživljal tudi z nelagodjem.
Kot zaključek, je šlo za različne oblike urejanja čustvenega, družinskega in spolnega življenja, vključno z represijo v primeru kršitev zakonitega vedenja, pri čemer je bilo zakonito vedenje povezano z različnimi vrstami družbe.
Tudi v luči teh premislekov lahko na splošno trdimo, da se je zatiranje neheteroseksualnega spolnega vedenja (homoseksualcev, biseksualcev) skozi človeško zgodovino razvijalo z različno intenzivnostjo in z različnimi stopnjami omejevanja, vzporedno z zatiranjem in urejanjem spolnega vedenja na splošno, da bi stabilizirali družinske odnose, zlasti od nastanka in krepitve monogamne družine.
Kot je pojasnil Engels v delu Izvor družine, privatne lastnine in države, družina ni statična institucija, ki bi v človeški zgodovini vedno obstajala, kar je v svojih temeljnih potezah potrdilo več novejših antropoloških študij.
Medtem, ko je obdobju lova in žetve ekonomsko upravljanje gospodarstva, hrane, orodja in vzgoje otrok potekalo na ravni skupnosti, so imele ženske vodilno vlogo, družba pa je temeljila na matrilinijski liniji, je z revolucijo v živinoreji in kmetijstvu ter akumulacijo proizvodnih sredstev v rokah moških nastalo, poleg razredne družbe, zatiranje žensk (patriarhalno zatiranje) in monogamna poroka kot osrednja točka novih družinskih struktur, njen glavni namen pa je bil zagotoviti gotovost očetovstva pri prenosu dediščine.
Tu se rodi občutek lastništva do žene in otrok, ki je še danes tako razširjen in vpliva na milijarde življenj posameznikov.
V tem kontekstu, je opresija žensk, njihova marginalizacija v družbi in zatiranje njihovega spolnega vedenja, ki jih je zreduciralo na zgolj orodje reprodukcije (ter skrb za dom in otroke) postala strukturna in se ohranja skozi zgodovino, čeprav so se razvili različni družinski in družbeni tipi. Odnos do spolnega vedenja, ki ne sodi v reprodukcijo znotraj monogamne družine, pa je odvisen od tega, koliko velja za grožnjo družini kot institucija. Homoseksualna ljubezen je bila v različnih zgodovinskih obdobjih različno zatirana (omenili smo le manjši del). Lahko pa trdimo, da dokler bo monogamna družina veljala za temeljni kamen družbe in edini model legitimnega čustvenega in spolnega vedenja, bo nemogoče preseči družbeno diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti.
Razredni boj in homoseksualna emancipacija
Boj proti spolni diskriminaciji je iz več razlogov povezan z bojem proti razredni družbi nasploh.
Prvi razlog, ki smo ga že pojasnili, je, da lahko le odprava razredne družbe ustvari materialno ekonomsko podlago in kulturni zagon, ki bosta zadostovala za rušenje modela monogamne moško-ženske družine kot edinega osnovnega gradnika družbe. Z zagotavljanjem na socialni ravni vseh nalog, ki so danes prepuščene družinski sferi, predvsem ženskam (kuhanje, čiščenje, vzgoja otrok), in z omogočanjem svobodnega razvoja posameznikov z dostopom do najboljših materialnih in kulturnih virov družbe, bo mogoč proces, v katerem se bodo medosebne in družinske vezi postopoma ločile od materialnih potreb in bodo vezane le na čustvene in spolne želje, kar bo razblinilo vse današnje zapovedi in diskriminacije.
Drugi razlog pa, da je velika večina LGBT-oseb delavcev, mladih, začasnih delavcev in brezposelnih, ki doživljajo dvojno zatiranje: razredno zatiranje na delovnem mestu in v vsakdanjih življenjskih razmerah (skrbeti za plačo, stanovanje itd.) ter zatiranje zaradi svoje spolne identitete ali usmerjenosti. Združevanje boja proti tema dvema krivicama je zato najbolj naravno, zlasti če upoštevamo, da je sovražnik isti. Poleg tega ne smemo pozabiti, da se homofobni predsodki gojijo tudi zato, da bi ločevali delavce: npr. da bi heteroseksualni delavci verjeli, da so res sicer zatirani, vendar vseeno boljši od homoseksualnih delavcev, nič bolj in nič manj kot de gojijo rasistični predsodki. Vloga, ki jo ima pri tem dejanju desnica, je očitna.
Kdor pravi da je treba ločiti obe fronti boja, igra na roko sovražnika. Pogosto dobimo v gibanju LGBT premožne ljudi, ki spodbujajo stališče ločevanja, ker ne doživljajo materialnih težav s katerimi se soočajo delavci in mladi LGBT. Dejansko omejujejo gibanje na pozivanje k majhnim koncesijam vlade, brez da bi povzročili prevelikega hrupa in pogosto ne da bi karkoli dosegli. To je na primer primer gibanj <gay-friendly> v petdesetih letih prejšnjega stoletja (tako v Italiji kot na mednarodni ravni), ki so jih pozneje ostro kritizirala gejevska osvobodilna gibanja v šestdesetih in sedemdesetih letih, ki so se razvila po revolucionarni liniji na podlagi valov razrednega boja v tistih letih.
Po drugi strani pa je treba povedati, da so za prelom med gibanjem LGBT in delavskim gibanjem v drugi polovici 20. stoletja zelo odgovorna vodstva komunističnih strank, ki so na podlagi stalinistične degeneracije zavzela odkrito homofobna stališča, ki so sčasoma le zbledela, da bi nato večinoma prišla do reformistične vizije boja za državljanske pravice, prav tako reformističen pa je bil njihov politični program.
Vendar ni bilo vedno tako. Medtem ko je homoseksualno vprašanje v Marxovem in Engelsovem delu popolnoma odsotno, obstaja več izjav voditeljev stare nemške socialdemokracije, v katerih nasprotujejo kakršni koli diskriminaciji homoseksualcev ali kaznovanju homoseksualnosti v nemški zakonodaji. Ko je Magnus Hirschfeld konec 19. stoletja v Nemčiji ustanovil Znanstveno-Humanitarni odbor, da bi spodbudil odpravo 175. člena nemškega kazenskega zakonika, po katerem je bila homoseksualnost nezakonita, je njegova peticija, o kateri so leta 1898 razpravljali v parlamentu, dobila podporo le manjšine SPD v celotnem parlamentarnem spektru. Hirschfeldovo delo se je nadaljevalo z ustanovitvijo Inštituta za spolne raziskave in pozneje z organizacijo prvega kongresa za spolno reformo leta 1921 (ki se ga je udeležil tudi sovjetski delegat). Hirschfeldovo delo je bilo prvo večje prizadevanje v sodobnem času za dekriminalizacijo homoseksualnosti, ki je temeljilo na znanstveni razpravi. Poleg tega je Hirschfeld sam menil, da je homoseksualnost patološko ali vsaj ne fiziološko stanje, za katero pa ni razloga za kaznovanje. Vendar člen 175 ni bil odpravljen, z zmago nacizma nad nemškim delavskim gibanjem pa se je začelo obdobje črne reakcije, ki je neusmiljeno zatirala homoseksualce. Inštitut za raziskovanje spolnosti je bil med prvimi stavbami v katere je 6. maja 1933 vdrla nacistična mladina in na trgu zažgala vse gradivo, ki so ga našli v knjižnici. Nacisti so zaostrili kazni, ki jih je določal člen 175, kar je privedlo do aretacije 100.000 homoseksualcev, 60.000 zapornih kazni, internacij v psihiatričnih bolnišnicah in prisilne sterilizacije. Homoseksualci so bili poleg Judov ter socialističnih in komunističnih političnih nasprotnikov med tarčami koncentracijskih in uničevalnih taborišč.
Položaj homoseksualcev po oktobrski revoluciji
Boljševiška revolucija leta 1917, v kateri so delavci prvič v zgodovini (z izjemo kratkega obdobja Pariške komune leta 1871) prevzeli oblast v svoje roke, je spremenila življenja milijonov ljudi, ne le na političnem in gospodarskem področju, temveč tudi na področju družine. Sovjetska vlada je ženskam podelila enake pravice kot moškim, uzakonila ločitev in splav ter začela intenzivno politiko socialnih storitev, da bi zagotovila ekonomsko podlago za osvoboditev od družinskih obveznosti: vrtce, javne menze, pralnice, klinike, kinodvorane, gledališča itd. Hkrati je bila z odpravo carskega kazenskega zakonika dekriminalizirana homoseksualnost (medtem ko je bila pod carjem kaznovana s strogimi zapornimi kaznimi).
Stališče boljševiške stranke je bilo, da spolno vedenje sodi v zasebno sfero in in ga zato ni treba sankcionirati ali urejati, dokler ne škoduje drugim (na primer, če gre za nasilje).
V ruski znanstveni debati je bila homoseksualnost še vedno obravnavana kot bolezen - tako kot v vseh drugih državah - vendar temu razmišljanju ni sledila diskriminacija. Med konkretnimi primeri odnosa sovjetske vlade do tega vprašanja lahko navedemo udeležbo sovjetskega delegata na Hirschfeldovem kongresu za spolno reformo ter imenovanje Georgija Čičerina, priznanega homoseksualca, za komisarja za zunanje zadeve leta 1918. Takšna situacija je bila v takratnem kontekstu neprimerljiva v svetu.
Družbene spremembe so začele razbijati tradicionalno družino: moški in ženske so bili pozvani k sodelovanju v družbenem življenju, mladi pa so se vsaj delno osvobodili tradicionalne družinske avtoritete in so, zlasti v mladinskih kolektivih, iskali nov prostor za druženje (ter čustvene in spolne odnose) (4). Vendar so radikalne spremembe, ki jih je odprla revolucija, tudi v družinskih in spolnih odnosih, zelo kmalu naletele na težave, ki so jih povzročili izolacija in gospodarske težave, s katerimi se je soočala revolucija. Ni bilo dovolj sredstev, da bi ponudili alternativo: javne storitve so bile pogosto tako slabe kakovosti, da se je bilo treba po sili razmer vrniti k domačemu ognjišču. Hkrati se je začela uveljavljati birokratska deformacija, ki je pripeljala do stalinizma, kar je pomenilo prelom z ideali Lenina, Trockija in Oktobrske Revolucije.
Ta pojav je imel dve posledici. Po eni strani se je ob pomanjkanju materialnih podlag, ki bi omogočale razvoj družinskih in čustvenih odnosov na naprednejši in družbeni ravni, ponovno okrepilo tradicionalno pojmovanje, ki bi samo po sebi potrebovalo desetletja, da bi bilo v celoti preseženo. Po drugi strani pa je stalinistični režim v družini in delni vrnitvi k tradicionalni morali videl element stabilnosti samega režima in zlasti sredstvo za krepitev načela avtoritete (začenši z glavo družine in discipliniranjem mladine), ki jo je aktivno spodbujal.
Trocki je v knjigi Izdana revolucija zapisal:
"Slovesna rehabilitacija družine, ki se dogaja hkrati - kakšno previdnostno naključje! - z rehabilitacijo rublja, je posledica materialne in kulturne neustreznosti države. Namesto da bi rekli "smo preveč revni in nekulturni, da bi vzpostavili socialistične odnose med ljudmi, naši otroci in vnuki bodo ta cilj uresničili", voditelji režima zlepijo razbite koščke družine in z grožnjo najhujše strogosti vsilijo dogmo o družini, svetem temelju zmagovitega socializma. Boleče je videti obseg tega umika". (Izdana revolucija, 7. poglavje, Družina, mladina in kultura, Thermidor v družini).“
Ta proces je spremenil tudi odnos do homoseksualnosti.
Namesto na proletarske sektorje mesta, ki so najbolj spontano odpravili predsodke do homoseksualcev, se je režim zanašal na malomeščanske sektorje ali najbolj zaostala vzhodna območja, ki so jih ohranila (še leta 1925 je bil v Turčestanu sprejet dodatni člen Zakonodajnega zakonika Sovjetske zveze, ki je predvideval kaznovanje homoseksualcev).
Tako je bila v letih 1933-34 ponovno uvedena prepoved moških homoseksualnih odnosov z zapornimi kaznimi. Leta 1935 je bila strogo omejena razveza zakonske zveze, ukinjeno je bilo priznavanje svobodnih zvez, leta 1936 pa je bil splav ponovno prepovedan. Če je po besedah Trockija "dogma o družini" postala "temeljni kamen zmagovitega socializma", je homoseksualnost, ki je veljala za grožnjo družini, postala vrlina meščanske dekadence. To homofobno stališče je pozneje globoko okužilo komunistične (stalinistične) partije na mednarodni ravni in spodkopala tisto, kar bi moral biti fiziološki razvoj homoseksualnega gibanja: povezovanje z revolucionarnim gibanjem.
Od Stonewalla do zatišja v gibanju
Po drugi svetovni vojni, v obdobju splošnega upada razrednega boja, so imela homofilska združenja hegemonistično vlogo v gibanju, ki je, kot že omenjeno, iskalo mehko pot dialoga z vladami za pridobitev nekaterih pravic, vendar brez posebnega uspeha.
Po obdobju zatona družbenih bojev in oslabitve homoseksualnega gibanja je ponovno (ali na nek način prvič) izbruhnilo množično nasilno gibanje leta 1969 v New Yorku v bitki za Stonewall. V noči z 28. na 29. junij je policija znova vdrla v gejevski bar (Stonewall Inn), - rutinska praksa ustrahovanja - prvič je naletela na množični odpor, ki je prerasel v dvodnevno bitko, v kateri je sodelovalo 1 000 ljudi.
Stonewallska vstaja je spremenila obraz in naravo homoseksualnega gibanja, ki ni bilo več vezano na omejene kroge znanstvenikov ali odborov in je opustilo idejo o homoseksualnosti kot nenormalnost, temveč je izražalo ponos nanjo ter se ostro obrnilo v levo k revolucionarnim stališčem, čeprav zmedeno in se povezalo z vzponom razrednega boja konec šestdesetih in skozi sedemdeseta leta. Po Stonewallu, v začetku julija 1969, je bila v ZDA ustanovljena Osvobodilna fronta gejev. Zavzela je protikapitalistična in "tretjerazredna" stališča ter podprla boj Črnih panterjev. Podobne organizacije so bile ustanovljene v številnih državah: Gay Liberation Front v Veliki Britaniji leta 1970, ki je zbrala na stotine aktivistov, a se nato politično razdrobila, Front Omosexuel d'Action Révolutionnaire (Fhar) v Franciji, Mouvement Omosexuelle D'Action Révolutionnaiere (Mhar) v Belgiji.
V Italiji je bila leta 1971 ustanovljena organizacija FUORI (Fronte Unitario Omosessuale Rivoluzionario Italiano - kratica v italijanščini pomeni "ZUNAJ"). Tako kot pri drugih skupinah, tudi tu število ni veliko: le nekaj sto aktivistov v treh skupinah razdeljenih med Torinu, Milanu in Rimu (z velikimi političnimi razlikami med temi tremi mesti). Njihov časopis je sprva mesečnik, ki ga prodajajo na kioskih v nakladi 8 tisoč izvodov.
5.aprila 1972 je FUORI v mestu Sanremo organiziral prve javne demonstracije proti mednarodnemu kongresu seksologije, ki je imel na dnevnem redu razpravo o vzrokih homoseksualnosti in možnih terapijah za njeno zdravljenje. Da bi si predstavljali vsebino razprave, je bila ena od predlaganih terapij uporaba blagih bolečih elektrošokov, povezanih s slikami golih moških - ne pa s slikami golih žensk - ali pa predlog, da se opravi selektivna odstranitev možganskega tkiva. Zunaj kongresa pa je na desetine aktivistov demonstriralo z gesli "Normalni! Normalni ljudje!" in napisi, kot so "Psihiatri, vtaknite si elektrode v vaše možgane". V kongresni dvorani je spregovoril Angelo Pezzana, član FUORI, in začel z znanimi besedami: "Sem homoseksualec in vesel, da sem takšen". Demonstracija je pomenila tudi v Italiji prelomnico v gejevskem gibanju in prelom z zmernimi pro-gejevskimi organizacijami.
Odprtost za revolucionarno perspektivo je pomenljiva: v prvi številki časopisa se je uredniški kolektiv nagovoril "revolucionarne [heteroseksualne] tovariše" in jih prosil, naj "prvi razumejo resničnost homoseksualcev", saj je "spolna represija prva, najbolj zahrbtna in najbolj nevarna metoda podrejanja vsakega represivnega sistema".
"Prepričani smo," so dejali borci FUORI, "da je potrebna seksualna revolucija, ki bo potekala vzporedno s politično revolucijo, ki že poteka v vseh državah, in bi bila z njo povezana." (5)
Ne govorimo o organizaciji z jasnim marksističnim programom, ampak o organizaciji, ki se kljub temu v celoti zaveda potenciala, ki ga prinaša povezovanje gejevskega gibanja z revolucionarno perspektivo. Če se to ne zgodi, je to predvsem posledica homofobnih stališč vodstev delavskega gibanja. Če se to ne zgodi, je to spet predvsem posledica homofobnih stališč vodstev delavskega gibanja.
Nekaj tednov po demonstracijah v Sanremu, je 1. maja 1972 rimska skupina FUORI, skupaj z drugimi združenji organizirala demonstracije na trgu Campo de' Fiori, "praznik veselja, proti delu in za spolno osvoboditev".
V nekaj trenutkih so prišli izvenparlamentarni levičarski aktivisti, ki so se kasneje razglasili za člane Potere Operaio (Delavska moč, skrajno levičarska skupina), ki so z vzklikanjem 'via i froci da Campo de' Fiori' (proč s pedri iz Campo de' Fiori) začeli na demonstrante metati vedra z vodo. (6) Italijanska komunistična partija (PCI), ki se s to temo ni nikoli uradno ukvarjala, je leta 1974 v 3-4. številki revije Critica Marxista objavila zapis Luciana Gruppija, v katerem je bila izražena naslednja misel:
"Toda prav odnos, za katerega verjamemo, da bi moral biti vzpostavljen med družbo in naravo, nam pove, kako homoseksualnost namesto tega ruši ta odnos in nasprotuje temeljnemu instinktu vsakega živega bitja: nadaljevanje vrste. Homoseksualnost torej osiromaši in temeljito spremeni človekovo osebnost. Pogosto se rodi iz osamljenosti in se v njej tudi konča. (7) Ni treba komentirati, kako nelagodno so se morali počutiti homoseksualni delavci in študenti, ki so delovali v tej stranki. Šele Pasolinijev umor leta 1975 je sprožil razpravo v stranki, ki je konec sedemdesetih let spremenila stališča do homoseksualnosti, vendar tik pred začetkom zatona vala militantnega boja, in v okviru vse bolj odkrito reformistične politike.
Namesto da bi aktivistom novega homoseksualnega gibanja ponudili perspektivo splošnega političnega boja, ki bi lahko presegla tudi elemente običajnega političnega eklekticizma, so se ti aktivisti oddaljili od delavskega gibanja in na koncu ubrali različne poti. Z organizacijskega vidika se je FUORI leta 1974 združil z Radikalno stranko, ki je v tistih letih izvajala zelo levičarsko propagando, vendar je na koncu opustila revolucionarno perspektivo in se omejila na boj za državljanske pravice v meščanskem okviru. Nekatere vodilne osebnosti FUORI, med njimi Mario Mieli, so se zaradi tega odcepile od gibanja in se obrnile k zunajparlamentarni levici, ki pa je bila kmalu zatem prav tako obsojena na vertikalno krizo.
Odtenek možnosti povezave med gibanjem LGBT in delavskim gibanjem, je bil leta 2014 zasluženo prikazan v filmu Pride!, ki pripoveduje resnično zgodbo o militantnem homoseksualnem mladinskem aktivistu Komunistične partije Velike Britanije Marku Ashtonu, ki je leta 1984 na londonskem Pridu začel zbirati sredstva v podporo stavki rudarjev proti Thatcherjevi, in sicer na podlagi razredne solidarnosti in skupnega nasprotovanja reakcionarni Thatcherjevi vladi in kapitalističnemu sistemu. Prišel je do ustanovitve skupine z imenom "Lesbians and gays support the miners” in s premagovanjem medsebojnega nezaupanja med londonskim homoseksualnim okoljem in organiziranim delavskim gibanjem, do udeležbe velike delegacije rudarjev na Pridu leta 1985 in vključitve pravic homoseksualcev v sindikalne programe. Podobno se je dogajalo v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so Harvey Milk in homoseksualna skupnost v San Franciscu sprožili solidarnostno akcijo, in sindikat Teamsters z bojkotiranjem piva Coors.
Veliki boj iz leta 1984, katerega zgled je danes bolj kot kdajkoli aktualen, je zgodovinsko umeščen v zadnji veliki izbruh delavskih bojev v sedemdesetih letih in na začetek obdobja globokega preloma, zaradi katerega se je delavsko gibanje močno ustavilo, s tem pa tudi homoseksualni aktivizem.
V tem kontekstu se je gibanje za osvoboditev homoseksualcev razpadlo in se umaknilo na področja pomoči, zlasti pri problemu Aidsa v osemdesetih letih, solidarnosti proti homofobnemu nasilju in boju za javne ukrepe proti diskriminaciji ter pozneje za priznanje državljanskih pravic.
Po eni strani torej vrnitev k reformističnemu in spravnemu pristopu homofilskih združenj iz petdesetih let, po drugi strani pa nadgradnja napredka boja v sedemdesetih lettih, ki je enkrat za vselej potrdil naravnost, ponos in dostojanstvo biti gej, ter v naslednjih letih prisilil znanstveno skupnost, da je to upoštevala, in prekinila marginalizacijo homoseksualnega boja v družbi. Na teh temeljih se je razvilo italijansko združenje Arci-gay, od prvih krožkov v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja do današnje strukture.
Nove teorije ali slepe ulice?
Če se je gibanje v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja umaknilo iz odprtega boja, se je v akademskih krogih odprla razprava, zlasti o vprašanju spolne identitete, ki je vodila v tako imenovane queer študije ali queer teorijo.
Izraz, ki v angleščini pomeni "čuden, poseben" v slabšalnem pomenu, je bil skovan leta 1990. Leto prej je Judith Butler objavila knjigo Gender trouble, ki je postala referenčna točka za nadaljnje razdelave.
Čeprav ti razmisleki niso nikoli dosegle stopnje polnopravne teorije, je njihova osrednja točka kritika dejstvu da v naravi obstajata spolna identiteta in biološki spol moški/ženska. Namesto tega bi bila produkt heteronormativne družbe, tj. družbe, ki to binarno delitev ustvarja s pravili (in odnosi moči) na podlagi heteroseksualizacijskega Diskúrza.To je zadnji del miselne verige, ki se je začela s feminističnim separatizmom (proti patriarhalni družbi žensko postavlja proti moškemu) gre prek lezbičnega separatizma (ženske ne afirmiram več, ker je opredeljena kot ženska v odnosu do moškega. V političnem smislu se le lezbijka uprira moški ideološki nadvladi) in pride do queer teorije (vsaka oblika spolne identitete je rezultat heteroseksualne patriarhalne ideološke dominacije, zato jih vse zavračam).
Za tiste, ki ne morejo svobodno izražati svoje spolne identitete ali spolne usmerjenosti, te teorije lahko zgledajo kot radikalna zavrnitev družbene prisile in so privlačne. Problem je v tem, da ko skušamo le malo poglobiti se te izkažejo za slepo ulico za vsakogar, ki resnično poskuša spremeniti realnost.
Po Butlerjevi tezi, spolna identiteta ni naravna, temveč se ustvarja "performativno", tj. na podlagi ponavljanja dejanj, ki jih določajo družbeni predpisi in "Diskúrz" (8). Prav ta umetno ustvarjena identiteta nam daje idejo, da v naravi obstajata dva spola, moški in ženska. Teza je izposojena pri Foucaultu: "Za Foucaulta telo ni „spolno“ v nobenem smiselnem smislu, dokler ni določeno v Diskúrzu, ki mu podeli 'idejo' naravnega ali bistvenega spola. Telo dobi pomen v Diskúrzu le v okviru razmerij moči. Spolnost je zgodovinsko specifična organizacija moči, Diskúrza, teles in afektivnosti. V tem smislu Foucault spolnost razume kot tisto, kar proizvaja 'spol' kot umetni koncept, ki efektivno razširja in prikriva razmerja moči, ki so odgovorna za njegovo nastanek. (9)
Tako bi bili moški in ženska, pa tudi heteroseksualec, gej, lezbijka, biseksualec le iluzorne kategorije, ki izhajajo iz tega mehanizma, saj glede na to da biološki spol ne obstaja, tudi spolne usmerjenosti ne obstajajo.
To je klasičen primer, kako je mogoče vzeti delno resnico in jo odtrgaiti od realnosti, ter narediti za alfo in omego Diskúrza, ki ne vodi nikamor.
Res je, da na človekovo zavest močno vpliva družbeni kontekst, v katerem se razvija. Kakšen je razlog, da bi na podlagi te predpostavke zanikali dejanski obstoj moškega in ženskega spola z vsemi anatomskimi in biološkimi razlikami? (10)
To je zelo pomembno, če na primer iz sveta akademskih hipotez preidemo na medicinske terapije ali na nosečnost in dojenje. Poleg tega, tudi če trdim, da je moja zavest (in s tem način, kako dojemam svojo spolno identiteto) odvisna od družbenih razmer, v katerih živim, ali je to kaj manj resnično? Ne, odražala bo moje dejanske pogoje obstoja, tako naravne kot družbene, in se bo razvijala z razvojem družbe.
Še pomembneje pa je, kako se v luči tega branja lahko borim za spolno osvoboditev? Preprosto, ne morem. Ponovno citiramo Butlerja: "Zato oblasti ni mogoče ne razveljaviti ne zavrniti, temveč jo je mogoče le vrniti v igro. Po mojem mnenju, bi se morala gejevska in lezbična praksa normativno osredotočiti na subverzivno in parodično ponovno ponastavitev moči, ne pa na nemogoče fantazije o njeni popolni transcendenci. (11)
Največ, kar lahko storim, je da ustvarim domiselno parodijo, karikaturo spolnih identitet, da pokaùem, da niso naravne entitete, ampak dejansko produkt. S tem pokažem, da spol ne obstaja, in lahko "širim spolne konfiguracije zunaj omejevalnih okvirov moške prevlade in obvezne heteroseksualnosti". (12)
Vidim spolno zatiranje, vendar sem opustil razredni pogled na družbo in zato ne vidim več vzrokov za to zatiranje; zatiranje (ali bolje rečeno en sam in poseben vidik zatiranja, heteroseksualizacijsko moč) povzdignem v metafizično entiteto, od katere je vse odvisno, in nimam pojma, kako jo zrušiti; edina oblika subverzije, ki mi preostane, je, da zapadem v subjektivistično dimenzijo, v kateri zanikam resničnost in trdim, da si lahko vsak izmisli svojo resničnost, pri čemer se zunaj moje zavesti ničesar ne spremeni.
Zato ne preseneča, da se vladajoči razred teh teorij ne boji. Hkrati pa je očitno, da zunaj kroga akademskih razprav nimajo kaj dosti ali ničesar ponuditi. Tistim, ki imajo gorečo potrebo po tem, da si na bojnem polju resničnosti priborijo svoje pravice, je dobro, da se oborožijo s teorijo in ostrejšimi oblikami boja.
Še dodatna opomba o konceptu intersekcionalnosti, ki je v zadnjem času zelo v modi v nekaterih gibanjih. Ta bolj ali manj pomeni, da v družbi obstaja več oblik zatiranja (na podlagi spola, rase, razreda, spolne usmerjenosti itd.), ki se med seboj prepletajo in prečno prekrivajo. Od tod tudi transverzalnost gibanj in možne koalicije med njimi. Butlerjeva sama poudarja, da potreba po oslabitvi univerzalne kategorije "ženska" izhaja iz "kritik žensk, ki trdijo, da je kategorija "ženska" normativna in izključujoča, ter da se nanjo sklicuje, ne da bi se spraševala o neoznačenih razsežnostih rasnih in razrednih privilegijev " (13) Pravilno! Dejansko zatiranje spolov ni enako za delavko ali za predstavnico buržoazije in boj za osvoboditev žensk, kadar izpodbija privilegije vladajočega razreda, povzroči razredno ločnico pred katero meščanke uidejo, ker morajo braniti svoje materialne razredne privilegije in hkrati ostati podrejene svojim (buržoaznim) možem znotraj domačih zidov.
Enako se dogaja v gibanju LGBT, ko vstopimo na področje ekonomskega boja (za stanovanja, delovna mesta, zdravstveno varstvo itd.), ki mora utemeljiti državljansko pravico. To nam preprosto pove, da je temeljno protislovje v družbi, oz. razredno protislovje, tisto kar določa okvir znotraj katerega se borimo, in da lahko le z napredovanjem razrednega boja do strmoglavljenja kapitalizma ponudimo perspektivo zmage gibanjem, ki se borijo proti številnim oblikam zatiranja, prisotnim v družbi.
Če opustimo idejo, da je razredni boj osrednjega pomena za vse, kaj nam ostane? Vedno neuspešen poskus ustvarjanja koalicij med različnimi gibanji (LGBT, rasnimi, okoljskimi itd.) z različnimi strukturami in ravnovesji odvisno od tega, katero je v danem trenutku bolj ali manj močno. V postmodernem pogledu gre ta pristop tako daleč, da na novo opredeli identiteto udeležencev: "Odprta koalicija bo torej potrjevala identitete, ki se vzpostavljajo in opuščajo glede na trenutne namene. To bo odprta množica, ki omogoča številne konvergence in divergence, ne da bi se pri tem podrejala normativnemu telosu definicijske zaprtosti.„ Tudi moja identiteta se občasno spreminja, odvisno od tega, kako je sestavljena ali kaj odloči skupščina! Normalno je, da je nekdo zaradi tega nekoliko zmeden...
Ni presenetljivo, da so te teorije imele svoje mesto v kontekstu preloma razrednega boja, kjer je manjkala osrednja referenčna točka, delavski razred, ki bi ponujal realno možnost strmoglavljenja kapitalizma in z njim vseh oblik zatiranja, ki jih ta ustvarja ali ohranja. Vzpon razrednega boja bo kot vedno imel pojasnjevalni učinek tudi na ideološkem področju.
Državljanske pravice v času krize kapitalizma
Od leta 2000 so v številnih državah sprejeli zakone proti diskriminaciji in o državljanskih pravicah, od homoseksualnih porok do civilnih zvez. Ti pomembni koraki naprej so bili doseženi na podlagi stalnega pritiska homoseksualnega aktivizma in vse večje podpore družbe, tudi heteroseksualcev, za enake pravice. Danes je zastava državljanskih pravic postala običajna ne le na levici, temveč tudi v sektorjih buržoazije in njihovih političnih predstavnikih: imamo mednarodni dan boja proti homofobiji, ki ga spodbuja Evropska unija, Združeni narodi so sprejeli resolucije o tem vprašanju in tako naprej.
Vendar pa si ne smemo delati iluzij in ne smemo imeti dvoumnega odnosa do vsega tega. Te "liberalne" vlade in "razsvetljeni" deli buržoazije so isti ljudje, ki podpirajo diktature v različnih delih sveta, kjer obesijo ali obglavijo geje in lezbijke. Tako vidimo, kako ameriška vlada - tako pod Trumpom kot pod Obamo - dobavlja orožje Savdski Arabiji. Enako velja za vse velike evropske sile, ki sicer legalizirajo homoseksualne poroke, hkrati pa podpirajo Al-Sisijev režim v Egiptu, ki je poleg vseh aretacij, umorov in mučenj političnih nasprotnikov začel izvajati tudi ostro represijo proti gejem. To hinavščino je mogoče izkoristiti za reakcionarne namene, obramba pravic LGBT pa lahko postane izgovor za podporo imperialističnih politik. To se očitno dogaja, ko nam pravijo, da je Izrael bližnjevzhodna država z najnaprednejšo zakonodajo na področju pravic LGBT. Ali ima zaradi tega pravico, da med bombami in embargom pobija Palestince, ki jim je povsem vseeno za državljanske pravice? Na Nizozemskem vlada z zaščito pravic LGBT omejuje tako imenovano "homofobno" priseljevanje, celo z vstopnimi izpiti na nizozemskih veleposlaništvih po vsem svetu. Če izgubimo pogled na celotno sliko in še posebej, če opustimo razredni vidik, lahko zelo hitro preidemo na stran reakcije, kot so to storile nekatere skupine za pravice LGBT, ki se bolj ukvarjajo z osvajanjem položajev moči in so si pripravljene zatiskati oči pred tem, kar počnejo zavezniške vlade (14).
Z buržoaznega vidika imajo koncesije na področju državljanskih pravic gospodarski in politični cilj. Z ekonomskega vidika so LGBT osebe preprosto tržni sektor, zato lahko Gay friendly profil podjetja pridobi stranke. Ikea v svojem katalogu objavlja brez težav fotografije moških parov, dokler ti imajo denar za nakup kuhinje. Prav tako nima težav z vključitvijo ločenih staršev v svoje oglaševanje, če imajo denar za nakup popolnoma enakega pohištva za dve spalnici za otroka, tako da sta lahko popolnoma enaka v obeh domovih. Brezposelni homoseksualci pa se morajo sprijazniti z dejstvom, da v svetu oglaševanja ne obstajajo, tako kot ne obstajajo heteroseksualni brezposelni.
S političnega vidika pa skuša del vladajočega razreda razbremeniti področje možnih družbenih konfliktov, pri čemer sprejema tisto, kar je mogoče vključiti v sistem, in morda zaprositi za podporo zmernih voditeljih gibanja LGBT, medtem ko po drugi strani izvaja ksenofobične, protidelavske politike, kruto varčevanje in krčenje osnovnih storitev.
Tako se del vladajočega razreda spričo krize družine in na podlagi pritiskov od spodaj strinja s priznanjem istospolnih parov, vendar jih poskuša vrniti k temeljnim funkcijam družine v kapitalistični družbi in njenemu ideološkemu modelu.
Zato imamo spodbujanje homoseksualnih porok, ki pa se morajo prilagoditi modelu monogamne družine. To v nekaterih primerih vodi do ponovitve moških/ženskih spolnih vlog v homoseksualnem paru, vključno z delitvijo nalog domačega dela in vsemi tradicionalnimi buržoaznimi vrednotami.
Ali to pomeni, da podcenjujemo vprašanje državljanskih pravic? Nikakor ne! Borimo se za popolno priznanje in uveljavitev civilnih pravic, in sicer za popolno izenačitev pravic posameznika in družine ne glede na spol in spolno usmerjenost. To vključuje pravice do poroke in posvojitve otrok (ki jih je treba razširiti tudi na samske osbebe) ter stepchild adoption (posvojitev partnerjevega otroka) tudi v primeru istospolnih parov. Vendar pa ne smemo izgubiti širše slike in predvsem tega, na kateri strani barikade smo v razrednem boju.
Zato pravice, ki jih zahtevamo, ne vključujejo legalizacije nosečnosti za druge (t. i. "maternice v najem – surrogacy), ki ji nasprotujemo saj v kapitalizmu nujno vključuje ustvarjanje trga žensk, ki zaradi ekonomskih potreb prodajajo svoja telesa in doživljajo zelo travmatične izkušnje, kot sta nosečnost in ločitev od novorojenčka, z vsemi fizičnimi in psihološkimi posledicami. Ne dvomimo, da obstajajo primeri, ko se to zgodi prostovoljno, kot "darilo", vendar je prevladujoča družbena realnost zelo drugačna od te in je ne moremo sprejeti.
Povedati je treba, da potrebo po biološkem otroku ali idejo, da čustvena navezanost na otroka potrebuje vez biološkega materinstva/očetovstva, v nas tudi vzbuja tudi potreba po prenosu lastnine prek monogamne družine, ki je prej ni bilo.
"Vi, belci," je rekel ameriški Indijanec misijonarju, "čutite naklonjenost le do svojih otrok. Radi imamo otroke celotnega klana. Pripadajo vsem in skrbimo zanje. So kri naše krvi, meso našega mesa. Vsi smo jim očetje in matere. Belci so divjaki: ne ljubijo svojih otrok. Če so otroci osiroteli, je treba plačati ljudem, da zanje skrbijo . Takšna barbarska miselnost nam je tuja. " (15)
Revolucija in osvoboditev
Borimo se za priznanje vseh državljanskih pravic in z navdušenjem pozdravljamo njihovo priznanje, tudi pod kapitalizmom. Vendar se moramo zavedati, da se lahko vladajoči razred zaradi zaostrovanja razrednega boja kadar koli odloči za bolj reakcionaren pristop in jih tako čez noč spet odstrani. Ne pozabimo, da Clintove prinašajo Trumpe, Macroni pa Le Pene, če jih ne ustavi boj. Vsaka zmaga je začasna, dokler smo v kapitalističnem sistemu.
In kjer te pravice obstajajo, ali je cilj res ta, da bi bili heteroseksualci in homoseksualci enako izkoriščani? Kaj mi pomagajo državljanske pravice, če nimam zagotovljene hiše ali službe, če je zdravstveni sistem v razsulu in nimam denarja za zdravstveno oskrbo sebe in svojih bližnjih, če nimam dovoljenja za bivanje? Kaj mi pomaga pravica do poroke, če moram ves svoj čas in energijo posvetiti gospodarju in mi ga ne ostane ko se na koncu izčrpan vrnem domov?
Takoj ko se pojavi vprašanje vsakdanjega življenja, se v LGBT gibanju odpre razredna ločnica, saj je vsakdanje življenje zelo različno glede na to, kateremu razredu pripadaš. To smo jasno videli v Italiji med mobilizacijami v podporo civilnim zvezam leta 2016, ko je bila množična baza gibanja, ki so jo sestavljali predvsem mladi, začasni delavci in študenti, veliko bolj radikalna od vodstva (med katerimi je bil tudi Arci-gay), ki je v mobilizacijah videlo zgolj sredstvo za pridobivanje podpore za novi zakon in morda za pritisk na desno krilo parlamentarne skupine PD (Demokratska stranka). Medtem ko je PD zavrnila sprejem posvojenca (stepchild) in omejila napredovanje, je vodstvo gibanja sprejelo kompromis, medtem ko so se navadni ljudje zavzemali za ponovni zagon mobilizacije. Ta delitev je bila vidna tudi tam, kjer smo posredovali in ponovno poudarjali potrebo po vsestranskem boju proti vladi PD na področju dela, stanovanj in socialne države. Večina protestnikov je navdušeno sprejela naša gesla, medtem ko se je vodstvo - včasih tudi sama PD stranka, ki je organizirala zborovanja, da bi pokazala, kako zelo ji je mar za državljanske pravice - v zadregi oziralo in pozivalo ljudi, naj ne pretiravajo. Na take ljudi ne moremo prenesti naloge vodenja boja za naše pravice.
Videli smo demonstracije na trgih in popolnih državljanskih pravic za vse niso zahtevali le LGBT ljudje, temveč tudi številni heteroseksualci, in na katerih je bil boj za državljanske pravice takoj povezan z bojem za stanovanja, delo in zdravstveno varstvo.
Ta enotnost je pot, ki lahko pripelje do zmage: razvoj LGBT gibanja na razredni osnovi, njegova popolna vključitev v delavsko gibanje, potrditev revolucionarnega programa v delavskem gibanju.
Uničiti kapitalizem, se znebiti vladajočega razreda, vzeti proizvodne vire in bogastvo v svoje roke ter jih načrtno in usklajeno uporabljati, ne za dobiček manjšine, temveč za skupne potrebe in razvoj.
Socializacija domačega dela, zagotavljanje kakovostne oskrbe in izobraževanja otrok, dom za vse; skrajšanje delovnega časa, da bi vsi imeli čas in energijo za svoje življenje. Na tej materialni podlagi bomo lahko prekinili družinsko in spolno moralo, ki jo je utrjevala buržoazija, patriarhat in homofobijo pustili na smetišču zgodovine, ter vsakemu od nas omogočili, da svobodno in polno živi svoje spolno in čustveno življenje. O tem, kako, v kakšnih oblikah in s kakšnimi družinskimi odnosi, bodo odločale naslednje generacije.
(1) Vir: ILGA, State-sponsored homofobia report 2017
(2) Samo kot dopolnilni argument navajamo razširjenost homoseksualnega vedenja v živalskem kraljestvu, ki potrjuje njegovo prisotnost v naravi, vendar ni odločilna za razliko med človeško in živalsko socialnostjo in čustvenostjo. Naj navedemo samo eno od najnovejših študij, objavljeno v okviru razstave "Proti naravi?" v Prirodoslovnem muzeju v Oslu: "O homoseksualnosti [...] so poročali pri več kot 1.500 živalskih vrstah in je dobro dokumentirana pri 500 od njih, vendar je resnični obseg verjetno še veliko večji."
(3) Med številnimi besedili o tem:Eva Cantarella, Bisexuality in the Ancient World, Yale University Press, 2002.
(4) O tem poskusu in njegovem neuspehu glej Wilhelm Reich - The Struggle for the 'New Life' v Sovjetski zvezi - v "The Sexual Revolution" 1936. Glej tudi Leon Trocki - Problemi vsakdanjega življenja - in poglavje "Družina, mladina in kultura" v knjigi Izdana revolucija.
(5) Citat iz knjige Gianni Rossi Barilli, Il movimento gay in Italia ("Gejsko gibanje v Italiji", ni prevedeno v angleščino). Feltrinelli, 1999, str. 51-52.
(6) Ibid stran 59.
(7) Citat iz Fabio Giovannini, Comunisti e diversi: il PCI e la questione omosessuale, ("Komunisti in različni: PCI in homoseksualno vprašanje", ni prevedeno v angleščino), Edizioni Dedalo, 1980, str. 72.
(8) Diskúrz je pojem, ki izvira iz latinske besede discursus. V lingvistiki in družboslovju se razvije kot termin, ki označuje skladno, celovito množico izjav (tj. zapisanih ali govorjenih sporočil), zaključeno obliko govorice, ki je lahko zapisana (tekst) ali govorjena (pogovor v družbenem, političnem, kulturnem kontekstu).
Z drugimi besedami, dejanja in geste, artikulirane želje in udejanjene želje ustvarjajo iluzijo notranjega, organizirajočega jedra spola, iluzijo, ki se Diskúrzivno vzdržuje za regulacijo spolnosti v obveznem okviru reproduktivne heteroseksualnosti" (Judith Butler, Gender Trouble, Routledge, 1990)
(9) Ibid, stran 132.
(10) Namen tega članka ni ugotavljanje izvora spolne identitete (gender identity). Z materialističnega vidika bomo preprosto rekli, da se nujno razvija z mešanico naravnih (fizičnih, bioloških), psiholoških in družbenih elementov.
(11) Ibid, stran 176-177.
(12) Ibid, stran 200
(13) Ibid, stran 23
(14) Glej primere navedene v: https://paper-bird.net/2016/11/02/selling-out-the-gays-and-governmentality
(15) M.F. Ashley Montagu, Marriage: Past and Present, a Debate Between Robert Briffault and Bronislaw Malinowski, Boston, Porter Sargent Publisher, 1956, stran 48.
